Page 125 - Sabina Žnidaršič Žagar, Ženski pa so vzrasle svetlejše dolžnosti nego kuhati in prati ... Digitalna knjižnica, Compendia 1
P. 125
Gospodinjstvo 123
stojno, neodvisno od svoje okolice, njenega pritrjevanja ali graje, njene na-
klonjenosti. Žena razmeroma topa za sebične užitke okusa, vida, sluha in
uma ne more vživati, stvarjati, delati, ako nima nekoga, na kogar more mi-
sliti, s komur, nad komur in za kogar se more veseliti, s komur in za kogar
živi. Ker hoče živeti za druge, je pripravljena, da se zanje žrtvuje sama glo-
boko hvaležna za dobro, katero prejema od drugih; zato strašno trpi, ako ji
drugi niso hvaležni, ako se ne brigajo zanjo, ako nima nikogar, ki bi zanjo
živel, bil pripravljen se zanjo žrtvovati; srdi se, razburja, plaši, kakor hitro
se čuti zanemarjeno ali prepuščeno samo sebi. Z eno besedo: luč, ki jo je dalo
življenje ženi na pot, ugasne, ako ne najde nikogar, komur bi svetila, niko-
gar, ki bi jo vzdrževal.
Čisto drugačen je moški. Mož je kakor vsako bitje, ki nima z materin-
stvom ničesar opraviti, egoističen ali bolje egocentričen v tem smislu, da hoče
samega sebe uveljaviti, s svojim lastnim veseljem, lastno delavnostjo postati
središče ostalega sveta, v katerem živi. Mož je sposoben, da samostojno živi in
vživa ter je zato nasproti živim bitjem, ki ga obdajajo, nasproti njihovim bo-
lim in radostim ravnodušen; nič ga ne žene, da bi se z njimi pečal, jim delal
veselje ali žalost, ravno tako se pa tudi ne razburja, ako se drugi z njim ne
pečajo ali mu niso hvaležni. V želji, da bi živel samemu sebi, se moški izo-
giba razburjenjem in je sposoben, da živi brez ljubezni in brez sovraštva, ne
da bi se veselil, ne da bi trpel. V stanju je, da hodi svojo pot sam, da se sam
orientira, ne da bi bil odvisen od tujega priznanja ali graje. Moški je za ego-
istične radosti okusa, sluha, vida, za vse vžitke bogastva, oblasti in intelek-
tualnih abstrakcij zelo dostopen ter more tako zelo lahko postati središče svo-
jega zadovoljstva; živeti more in vživati neodvisno od drugih; luč življenja,
ki jo je prejel od rojstva, mora samostojno in sam ohraniti gorečo.«171
Predstava o temeljnih duševnih razlikah med moškimi in ženskami,
ki nenehno in nujno ustvarjajo konflikte med spoloma, se je ohranila in
jo najdemo tudi pri Angeli Vode.
»Možev duh je kompliciran, mnogovrsten. Žena, ki je srečno poročena, je
duševno umirjena in zasidrana v svojem razmerju do moža. Mož te umirje-
nosti tudi v zakonu često nikoli ne najde. Prehitro mu postane njegovo raz-
merje do žene vsakdanje in če ni v sebi discipliniran, je v njegovi notranjosti
prava vez z ženo porušena.
Da je v ženi mnogo več smisla za trajnost spolne zveze, ne temelji le v
njeni večji materialni odvisnosti, kakor mislijo nekateri, marveč v njeni pri-
rodi. Ženo veže na moža tisoč vezi, moža na ženo često le ena. Zato jih je
171 N. m.
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
stojno, neodvisno od svoje okolice, njenega pritrjevanja ali graje, njene na-
klonjenosti. Žena razmeroma topa za sebične užitke okusa, vida, sluha in
uma ne more vživati, stvarjati, delati, ako nima nekoga, na kogar more mi-
sliti, s komur, nad komur in za kogar se more veseliti, s komur in za kogar
živi. Ker hoče živeti za druge, je pripravljena, da se zanje žrtvuje sama glo-
boko hvaležna za dobro, katero prejema od drugih; zato strašno trpi, ako ji
drugi niso hvaležni, ako se ne brigajo zanjo, ako nima nikogar, ki bi zanjo
živel, bil pripravljen se zanjo žrtvovati; srdi se, razburja, plaši, kakor hitro
se čuti zanemarjeno ali prepuščeno samo sebi. Z eno besedo: luč, ki jo je dalo
življenje ženi na pot, ugasne, ako ne najde nikogar, komur bi svetila, niko-
gar, ki bi jo vzdrževal.
Čisto drugačen je moški. Mož je kakor vsako bitje, ki nima z materin-
stvom ničesar opraviti, egoističen ali bolje egocentričen v tem smislu, da hoče
samega sebe uveljaviti, s svojim lastnim veseljem, lastno delavnostjo postati
središče ostalega sveta, v katerem živi. Mož je sposoben, da samostojno živi in
vživa ter je zato nasproti živim bitjem, ki ga obdajajo, nasproti njihovim bo-
lim in radostim ravnodušen; nič ga ne žene, da bi se z njimi pečal, jim delal
veselje ali žalost, ravno tako se pa tudi ne razburja, ako se drugi z njim ne
pečajo ali mu niso hvaležni. V želji, da bi živel samemu sebi, se moški izo-
giba razburjenjem in je sposoben, da živi brez ljubezni in brez sovraštva, ne
da bi se veselil, ne da bi trpel. V stanju je, da hodi svojo pot sam, da se sam
orientira, ne da bi bil odvisen od tujega priznanja ali graje. Moški je za ego-
istične radosti okusa, sluha, vida, za vse vžitke bogastva, oblasti in intelek-
tualnih abstrakcij zelo dostopen ter more tako zelo lahko postati središče svo-
jega zadovoljstva; živeti more in vživati neodvisno od drugih; luč življenja,
ki jo je prejel od rojstva, mora samostojno in sam ohraniti gorečo.«171
Predstava o temeljnih duševnih razlikah med moškimi in ženskami,
ki nenehno in nujno ustvarjajo konflikte med spoloma, se je ohranila in
jo najdemo tudi pri Angeli Vode.
»Možev duh je kompliciran, mnogovrsten. Žena, ki je srečno poročena, je
duševno umirjena in zasidrana v svojem razmerju do moža. Mož te umirje-
nosti tudi v zakonu često nikoli ne najde. Prehitro mu postane njegovo raz-
merje do žene vsakdanje in če ni v sebi discipliniran, je v njegovi notranjosti
prava vez z ženo porušena.
Da je v ženi mnogo več smisla za trajnost spolne zveze, ne temelji le v
njeni večji materialni odvisnosti, kakor mislijo nekateri, marveč v njeni pri-
rodi. Ženo veže na moža tisoč vezi, moža na ženo često le ena. Zato jih je
171 N. m.
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
