Page 124 - Sabina Žnidaršič Žagar, Ženski pa so vzrasle svetlejše dolžnosti nego kuhati in prati ... Digitalna knjižnica, Compendia 1
P. 124
Ženski pa so vzrasle svetlejše dolžnosti ...
marveč v dosego obče človeške sreče. Prava ljubezen je v civiliziranem naro-
du možna le mej enakopravnima zakonskima. Ljubezen do sužnje, do niz-
ke služkinje ni ljubezen. A brez ljubezni ni sreče …«167
Ženska moški duši ni enaka
Izkušnja življenja v obdobju prve svetovne vojne, ko so bili možje od-
sotni, ženske pa povsem odvisne od lastnih moči in iznajdljivosti, je mo-
rala vplivati tudi na spremembo ženske samo-zavesti in (s tem) retorike,
ko se je govorilo (tudi) o zakonski skupnosti. K pestrejšemu izboru argu-
mentov pri analizi krize zakona je nedvomno prispeval tudi širši, med-
narodni razgled, ki so ga naše aktivistke tedaj že obvladovale.168 Zakon-
ska skupnost je bila (še vedno in še bolj kot pred vojno) v krizi, vzroki
zanjo pa so postajali čedalje bolj različni; ene so jih iskale in našle v »te-
meljni razliki med žensko in moško dušo«.169 Te razlike so med spoloma
naravne in zato nepremostljive, izhajajo pa iz predpostavke, da je ženska
ustvarjena za to, da služi in/oz. da ljubi (drugega), moški pa je glede tega
samozadosten. »Tu je neumevna disharmonija v stvarstvu,« pravi Ivanka
Klemenčič, eden od tako rekoč neizogibnih razlogov za krizo v zakonu.
»Kaj čuda, da se v ogromni večini slučajev le slabo ali kar nič ne razumeta
122 /zakonca/ in da se vsak moški tako hitro naveliča zakonskega bremena.«170
Ivanka Klemenčič navaja tudi misli iz knjige Ženska duša sodobnice Gine
Lombroso, zdravnice, ki prav tako zagovarja obstoj posebnih, med seboj
različnih, le delno in včasih komplemantarnih duš moškega in ženske.
»Vsa tragika ženskega življenja ima svoj vir v tem, da jo je usoda posta-
vila ob stran življenjskega druga, ki je po svojem bistvu docela različne od
nje. Mož je egocentričen sam sebi in iz sebe živeč, žena pa altrocentrična, ži-
veča za druge in v drugih. Žena za svoje veselje, za svoje nade in stremlje-
nja ne najde središča v sebi, marveč vedno v drugi ali v več drugih osebah,
ki jih ljubi in od katerih želi biti ljubljena: v možu, otrocih, starših, prija-
teljih itd. Žena, obdarjena – ali obremenjena? – s sočutjem za boli in rado-
sti bitij, ki jo obdajajo, ni sposobna, da bi vživala, ustvarjala, rušila, samo-
167 N. m.
168 V obdobju med obema vojnama so bile naše aktivistke vključene v najrazličnejše mednarodne ženske
zveze; še posebej in še vedno pa so jim bile svojevrsten vzor Čehinje, ki so v obdobju prve češke republike
odprle in rešile mnoga za položaj žensk v družbi odločilna vprašanja.
169 Ivanka Klemenčič, Tragika ženske usode, Ženski svet (1923), 56–57.
170 Moškemu z začetka 20. stoletja (!?) je bil zakon breme, nujno zlo, kateremu se je uklonil predvsem za-
radi nepremagljive spolne sle (glej tudi A. Vode, 1999) , ki se je lahko sprostila zgolj v zakonski zvezi,
»ženske pa se večinoma rade poroče«, pravi C. Hilly v 2. zvezku svojega dela Sreča v poglavju O poznavaju
ljudi, »ker imajo samo v dobrem zakonu priliko, da vse moči, ki so v njih, samostojno razvijejo«. I. Klemen-
čič, Ženski svet (1923).
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
marveč v dosego obče človeške sreče. Prava ljubezen je v civiliziranem naro-
du možna le mej enakopravnima zakonskima. Ljubezen do sužnje, do niz-
ke služkinje ni ljubezen. A brez ljubezni ni sreče …«167
Ženska moški duši ni enaka
Izkušnja življenja v obdobju prve svetovne vojne, ko so bili možje od-
sotni, ženske pa povsem odvisne od lastnih moči in iznajdljivosti, je mo-
rala vplivati tudi na spremembo ženske samo-zavesti in (s tem) retorike,
ko se je govorilo (tudi) o zakonski skupnosti. K pestrejšemu izboru argu-
mentov pri analizi krize zakona je nedvomno prispeval tudi širši, med-
narodni razgled, ki so ga naše aktivistke tedaj že obvladovale.168 Zakon-
ska skupnost je bila (še vedno in še bolj kot pred vojno) v krizi, vzroki
zanjo pa so postajali čedalje bolj različni; ene so jih iskale in našle v »te-
meljni razliki med žensko in moško dušo«.169 Te razlike so med spoloma
naravne in zato nepremostljive, izhajajo pa iz predpostavke, da je ženska
ustvarjena za to, da služi in/oz. da ljubi (drugega), moški pa je glede tega
samozadosten. »Tu je neumevna disharmonija v stvarstvu,« pravi Ivanka
Klemenčič, eden od tako rekoč neizogibnih razlogov za krizo v zakonu.
»Kaj čuda, da se v ogromni večini slučajev le slabo ali kar nič ne razumeta
122 /zakonca/ in da se vsak moški tako hitro naveliča zakonskega bremena.«170
Ivanka Klemenčič navaja tudi misli iz knjige Ženska duša sodobnice Gine
Lombroso, zdravnice, ki prav tako zagovarja obstoj posebnih, med seboj
različnih, le delno in včasih komplemantarnih duš moškega in ženske.
»Vsa tragika ženskega življenja ima svoj vir v tem, da jo je usoda posta-
vila ob stran življenjskega druga, ki je po svojem bistvu docela različne od
nje. Mož je egocentričen sam sebi in iz sebe živeč, žena pa altrocentrična, ži-
veča za druge in v drugih. Žena za svoje veselje, za svoje nade in stremlje-
nja ne najde središča v sebi, marveč vedno v drugi ali v več drugih osebah,
ki jih ljubi in od katerih želi biti ljubljena: v možu, otrocih, starših, prija-
teljih itd. Žena, obdarjena – ali obremenjena? – s sočutjem za boli in rado-
sti bitij, ki jo obdajajo, ni sposobna, da bi vživala, ustvarjala, rušila, samo-
167 N. m.
168 V obdobju med obema vojnama so bile naše aktivistke vključene v najrazličnejše mednarodne ženske
zveze; še posebej in še vedno pa so jim bile svojevrsten vzor Čehinje, ki so v obdobju prve češke republike
odprle in rešile mnoga za položaj žensk v družbi odločilna vprašanja.
169 Ivanka Klemenčič, Tragika ženske usode, Ženski svet (1923), 56–57.
170 Moškemu z začetka 20. stoletja (!?) je bil zakon breme, nujno zlo, kateremu se je uklonil predvsem za-
radi nepremagljive spolne sle (glej tudi A. Vode, 1999) , ki se je lahko sprostila zgolj v zakonski zvezi,
»ženske pa se večinoma rade poroče«, pravi C. Hilly v 2. zvezku svojega dela Sreča v poglavju O poznavaju
ljudi, »ker imajo samo v dobrem zakonu priliko, da vse moči, ki so v njih, samostojno razvijejo«. I. Klemen-
čič, Ženski svet (1923).
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
