Page 121 - Sabina Žnidaršič Žagar, Ženski pa so vzrasle svetlejše dolžnosti nego kuhati in prati ... Digitalna knjižnica, Compendia 1
P. 121
Gospodinjstvo 119
na-mati vzdrževana, število otrok le težko obvladljivo, gospodinjstvo če-
dalje potratnejše, gospodarska situacija pa se je vsaj v obdobju med obe-
ma svetovnima vojnama gibala v smeri krize, so se ženske zakonu izmi-
kale v glavnem zaradi drugih razlogov.158 Sodobnice in sodobniki so bolj
ali manj z obžalovanjem opažali, da ženskam zakonska razmerja neena-
kosti ne »dišijo« več. »Dišati« pa naj bi jim nehala preprosto zato, ker so
imele sedaj na izbiro tudi drugačne vire preživljanja. Prepričanje, ki so si
ga tedaj delili mnogi moški in ženske, je zraslo iz dejstva, da so bile žen-
ske-žene v svojem preživetju »vedno« odvisne od svojih mož in da so jim
bile (tudi zato) »vedno« podrejene. Najverjetneje pa gre tovrstno prepri-
čanje prej označiti za plod zgodovinskih ponarejanj in (najprej) cerkve-
ne propagande.159 Veliki deleži žensk, vpisanih kot pridobitnih pri nas
(takih je bila na začetku 20. stoletja skoraj polovica), in med njimi ve-
lik (tretjinski) delež poročenih ob vseh neposrednih in povsem nedvou-
mnih izjavah samih žensk dokazuje nasprotno: namreč, da se ženske za-
konski skupnosti in lastni družini nikakor niso izmikale. So pa zahteva-
le spremembe.
Artikuliranje nujnosti sprememb v zakonski zvezi, ki je temeljila na
nedvoumni in celo čedalje strožji podrejenosti žene možu, družinske-
mu poglavarju,160 ki so mu (postali) po zakonu podrejeni vsi ostali dru-
žinski člani, je bilo na začetkih še močno šepavo; ženske same niso vede-
le, kako in predvsem kam jih lahko spremembe pripeljejo. Tudi same še
niso znale in upale sanjati o razmerju med možem in ženo bistveno dru-
gače, kot so ga videle doma med očetom in materjo. Za generacije žen-
sk, ki so bile dejavne v obdobju avstrijske monarhije, so bila še vedno sve-
ta, nevprašljiva hierarhična razmerja med spoloma. Na začetku so zah-
tevale malo; zgolj to, da se jih prizna za ljudi in s tem za vredne spošto-
vanja in spoštljive(jše)ga ravnanja. Zdi se, da so vso svojo revolucionar-
nost potrošile s tem, da so si upale uporabiti močne, odločne besede, po-
tem pa so hitele v zagovoru jemati lastnim besedam morebiten prekuc-
158 Seveda ostaja vprašanje, ali so se mu res izmikale. Prav desetletja dolg boj žensk-profesionalk, ki jim je de-
lovna zakonodaja prepovedovala zakon in jih dobesedno zavezovala celibatu, postavlja na laž vse trditve o iz-
obraženkah kot pripadnicah nekega ‚tretjega‘, moškim (in s tem družini, zakonu, naravi) sovražnega spola.
159 »V 17. stoletju je bila dejanska enakopravnost spolov v zakonski zvezi v nasprotju z naukom o podrejenosti
žensk, ki ga je pridigala Cerkev in ki se je počasi vrivala v zakonodajo,« komentira A. Oakley, n. d., 40. Glej
tudi G. Lerner, n. d.
160 V avstrijskem ODZ, ki je veljal na našem prostoru še v prvi Jugoslaviji, so zapisane kot posebne za-
konski pravice in dolžnosti: »Mož je glava rodbine. V tej lastnosti ima posebno pravico, voditi hišno gospo-
darstvo; obvezan je pa tudi, zakonsko ženo po svoji imovini dostojno vzdrževati in jo zastopati v vseh pri-
merih.« ODZ, § 91; »Žena dobi moževo ime in uživa pravice njegovega stanu. Obvezana je, iti za možem v
njegovo domovališče, ga v gospodarstvu in pridobivanju po močeh podpirati, in kolikor zahteva domači red,
držati se njegovih naredb sama in skrbeti, da se jih tudi drugi drže.« ODZ, § 92.
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
na-mati vzdrževana, število otrok le težko obvladljivo, gospodinjstvo če-
dalje potratnejše, gospodarska situacija pa se je vsaj v obdobju med obe-
ma svetovnima vojnama gibala v smeri krize, so se ženske zakonu izmi-
kale v glavnem zaradi drugih razlogov.158 Sodobnice in sodobniki so bolj
ali manj z obžalovanjem opažali, da ženskam zakonska razmerja neena-
kosti ne »dišijo« več. »Dišati« pa naj bi jim nehala preprosto zato, ker so
imele sedaj na izbiro tudi drugačne vire preživljanja. Prepričanje, ki so si
ga tedaj delili mnogi moški in ženske, je zraslo iz dejstva, da so bile žen-
ske-žene v svojem preživetju »vedno« odvisne od svojih mož in da so jim
bile (tudi zato) »vedno« podrejene. Najverjetneje pa gre tovrstno prepri-
čanje prej označiti za plod zgodovinskih ponarejanj in (najprej) cerkve-
ne propagande.159 Veliki deleži žensk, vpisanih kot pridobitnih pri nas
(takih je bila na začetku 20. stoletja skoraj polovica), in med njimi ve-
lik (tretjinski) delež poročenih ob vseh neposrednih in povsem nedvou-
mnih izjavah samih žensk dokazuje nasprotno: namreč, da se ženske za-
konski skupnosti in lastni družini nikakor niso izmikale. So pa zahteva-
le spremembe.
Artikuliranje nujnosti sprememb v zakonski zvezi, ki je temeljila na
nedvoumni in celo čedalje strožji podrejenosti žene možu, družinske-
mu poglavarju,160 ki so mu (postali) po zakonu podrejeni vsi ostali dru-
žinski člani, je bilo na začetkih še močno šepavo; ženske same niso vede-
le, kako in predvsem kam jih lahko spremembe pripeljejo. Tudi same še
niso znale in upale sanjati o razmerju med možem in ženo bistveno dru-
gače, kot so ga videle doma med očetom in materjo. Za generacije žen-
sk, ki so bile dejavne v obdobju avstrijske monarhije, so bila še vedno sve-
ta, nevprašljiva hierarhična razmerja med spoloma. Na začetku so zah-
tevale malo; zgolj to, da se jih prizna za ljudi in s tem za vredne spošto-
vanja in spoštljive(jše)ga ravnanja. Zdi se, da so vso svojo revolucionar-
nost potrošile s tem, da so si upale uporabiti močne, odločne besede, po-
tem pa so hitele v zagovoru jemati lastnim besedam morebiten prekuc-
158 Seveda ostaja vprašanje, ali so se mu res izmikale. Prav desetletja dolg boj žensk-profesionalk, ki jim je de-
lovna zakonodaja prepovedovala zakon in jih dobesedno zavezovala celibatu, postavlja na laž vse trditve o iz-
obraženkah kot pripadnicah nekega ‚tretjega‘, moškim (in s tem družini, zakonu, naravi) sovražnega spola.
159 »V 17. stoletju je bila dejanska enakopravnost spolov v zakonski zvezi v nasprotju z naukom o podrejenosti
žensk, ki ga je pridigala Cerkev in ki se je počasi vrivala v zakonodajo,« komentira A. Oakley, n. d., 40. Glej
tudi G. Lerner, n. d.
160 V avstrijskem ODZ, ki je veljal na našem prostoru še v prvi Jugoslaviji, so zapisane kot posebne za-
konski pravice in dolžnosti: »Mož je glava rodbine. V tej lastnosti ima posebno pravico, voditi hišno gospo-
darstvo; obvezan je pa tudi, zakonsko ženo po svoji imovini dostojno vzdrževati in jo zastopati v vseh pri-
merih.« ODZ, § 91; »Žena dobi moževo ime in uživa pravice njegovega stanu. Obvezana je, iti za možem v
njegovo domovališče, ga v gospodarstvu in pridobivanju po močeh podpirati, in kolikor zahteva domači red,
držati se njegovih naredb sama in skrbeti, da se jih tudi drugi drže.« ODZ, § 92.
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
