Page 120 - Sabina Žnidaršič Žagar, Ženski pa so vzrasle svetlejše dolžnosti nego kuhati in prati ... Digitalna knjižnica, Compendia 1
P. 120
Ženski pa so vzrasle svetlejše dolžnosti ...
Ženske 20. stoletja pričakujejo in zahtevajo od zakona več, kot jim je lah-
ko ta v svoji stari obliki in vsebini ponudil, bistveno več, kot so priča-
kovale še njihove mame, neveste v zadnjih desetletjih 19. stoletja. Vseka-
kor pa so pričakovale več, kot so jim lahko dali možje (v tistem času). Na
podlagi izkušenj iz prve svetovne vojne so postale ženske sposobne svoje
zahteve tudi ubesediti, jih javno izpovedati, zapisati in zahtevati. S pre-
nosom teme v javnost pa so pozvale in izvale k neprijetni razpravi (tudi)
moške. (Tudi) tovrstno neskladje med novimi, zelo pogosto (še) ne pov-
sem jasno oblikovanimi pričakovanji žensk-žena in vztrajanjem moških-
mož pri ustaljenih razmerjih je poglabljalo v družbi občutek nelagodja,
občutek, da sta zakon in družina v krizi. In za krizo so bile krive (tudi)
ženske oz. so jo v marsičem sprožale same, predvsem z lastno neprilago-
jenostjo, izražanjem, ubesedovanjem nezadovoljstva. V lastno krivdo so
bile pogosto prepričane tudi same.
»Narava je odredila tako, da je mož gospodar, žena njegova sužnja. Zato
se iščemo v naravi in pojdimo po njeni poti. Mož je tisti, ki misli, žena je, ki
misli za možem in to misel lahko uveljavlja. Ni pa, da bi žena mislila zase
in se uveljavljala sama … To je zakon narave.
Zakonski stan današnjega časa pa je zakon civilizacije, izobrazbe, kultu-
118 re; v njem žena samostojno misli, samostojno živi. In tako sta v današnjem
zakonu mož in žena dva elementa, ki bijeta boj za enakopravnost. In baš
ta boj je največji sovražnik zakona. Zakaj, čeprav sta elementa enako moč-
na, je tukaj narava, ki zahteva svoje; prek nje ne moreš. Zakaj, če sta mož
in žena enakovredna, je pri možu še nekaj in prek tega ‚nekaj‘ ne moreš. Pa
nekaj je, ki dopušča možu vse in dela ženo krivo vsepovsod v zakonu. Pa ne
zato, ker ni udobno stanovanje, ker ni dobra gospodinja, dobra mati, možu
dobra prijateljica. Saj mož vsega tega ne išče. Mož išče vedno le – žensko!
Žensko pa najde v ponižnosti, skromnosti, preprostosti in brez misli in razu-
mevanja vsega, kar je lastno moškemu.«156
Če so se moški izogibali zakonski zvezi predvsem zaradi finančnega
bremena,157 ki ga je predstavljala bodoča družina, v kateri naj bi bila že-
V Pragi so leta 1925 ločenke zasnovale celo poseben list Ločena žena. »Izdajanje tega glasila so povzroči-
le prepogoste ločitve, ki ustvarjajo veliko ekonomično zmedo in prepuščajo bedi mlado ženo s kopico otrok. Is-
točasno so osnovali tudi društvo, ki ima namen ščititi ločeno ženo. Novi list bo obsežno objavljal statistike in
vzroke ločitev; posluževal se bo vseh razpoložljivih sredstev – tudi javnih napadov na može, kateri so zavrgli
ženo brez njene krivde – le da reši koristi matere in dece.« Izvestja. Po ženskem svetu, Ženski svet (1925), 28.
156 S., Nekaj besed o zakonu, Ženski svet (1924), 20.
157 Posredi pa je bila tudi siceršnja »komodnost« »modernih samcev«, »načelnih zastopnikov samopašništva
v človeštvu«, kot jih označi Josip Tominšek v eseju Samstvo – ženstvo – človeštvo, objavljenem v Slovenki
(1902), 253–257.
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
Ženske 20. stoletja pričakujejo in zahtevajo od zakona več, kot jim je lah-
ko ta v svoji stari obliki in vsebini ponudil, bistveno več, kot so priča-
kovale še njihove mame, neveste v zadnjih desetletjih 19. stoletja. Vseka-
kor pa so pričakovale več, kot so jim lahko dali možje (v tistem času). Na
podlagi izkušenj iz prve svetovne vojne so postale ženske sposobne svoje
zahteve tudi ubesediti, jih javno izpovedati, zapisati in zahtevati. S pre-
nosom teme v javnost pa so pozvale in izvale k neprijetni razpravi (tudi)
moške. (Tudi) tovrstno neskladje med novimi, zelo pogosto (še) ne pov-
sem jasno oblikovanimi pričakovanji žensk-žena in vztrajanjem moških-
mož pri ustaljenih razmerjih je poglabljalo v družbi občutek nelagodja,
občutek, da sta zakon in družina v krizi. In za krizo so bile krive (tudi)
ženske oz. so jo v marsičem sprožale same, predvsem z lastno neprilago-
jenostjo, izražanjem, ubesedovanjem nezadovoljstva. V lastno krivdo so
bile pogosto prepričane tudi same.
»Narava je odredila tako, da je mož gospodar, žena njegova sužnja. Zato
se iščemo v naravi in pojdimo po njeni poti. Mož je tisti, ki misli, žena je, ki
misli za možem in to misel lahko uveljavlja. Ni pa, da bi žena mislila zase
in se uveljavljala sama … To je zakon narave.
Zakonski stan današnjega časa pa je zakon civilizacije, izobrazbe, kultu-
118 re; v njem žena samostojno misli, samostojno živi. In tako sta v današnjem
zakonu mož in žena dva elementa, ki bijeta boj za enakopravnost. In baš
ta boj je največji sovražnik zakona. Zakaj, čeprav sta elementa enako moč-
na, je tukaj narava, ki zahteva svoje; prek nje ne moreš. Zakaj, če sta mož
in žena enakovredna, je pri možu še nekaj in prek tega ‚nekaj‘ ne moreš. Pa
nekaj je, ki dopušča možu vse in dela ženo krivo vsepovsod v zakonu. Pa ne
zato, ker ni udobno stanovanje, ker ni dobra gospodinja, dobra mati, možu
dobra prijateljica. Saj mož vsega tega ne išče. Mož išče vedno le – žensko!
Žensko pa najde v ponižnosti, skromnosti, preprostosti in brez misli in razu-
mevanja vsega, kar je lastno moškemu.«156
Če so se moški izogibali zakonski zvezi predvsem zaradi finančnega
bremena,157 ki ga je predstavljala bodoča družina, v kateri naj bi bila že-
V Pragi so leta 1925 ločenke zasnovale celo poseben list Ločena žena. »Izdajanje tega glasila so povzroči-
le prepogoste ločitve, ki ustvarjajo veliko ekonomično zmedo in prepuščajo bedi mlado ženo s kopico otrok. Is-
točasno so osnovali tudi društvo, ki ima namen ščititi ločeno ženo. Novi list bo obsežno objavljal statistike in
vzroke ločitev; posluževal se bo vseh razpoložljivih sredstev – tudi javnih napadov na može, kateri so zavrgli
ženo brez njene krivde – le da reši koristi matere in dece.« Izvestja. Po ženskem svetu, Ženski svet (1925), 28.
156 S., Nekaj besed o zakonu, Ženski svet (1924), 20.
157 Posredi pa je bila tudi siceršnja »komodnost« »modernih samcev«, »načelnih zastopnikov samopašništva
v človeštvu«, kot jih označi Josip Tominšek v eseju Samstvo – ženstvo – človeštvo, objavljenem v Slovenki
(1902), 253–257.
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
