Page 116 - Sabina Žnidaršič Žagar, Ženski pa so vzrasle svetlejše dolžnosti nego kuhati in prati ... Digitalna knjižnica, Compendia 1
P. 116
Ženski pa so vzrasle svetlejše dolžnosti ...
ga ozemlja141 je ostala v zadevah zakonske skupnosti pristojna Cerkev kot
buden, oster in, če je bilo treba robat čuvar vrednot zakramenta svetega
zakona. V obdobju prve Jugoslavije, ko so ostali v veljavi zakoni iz pred-
vojnega oz. predzdružitvenega obdobja, je na primer ostala pri nas (na
ozemlju Dravske banovine) v veljavi zakonodaja nekdanje avstrijske mo-
narhije; na Slovenskem je bil pravilno sklenjen tisti zakon, ki se je sklenil
pred duhovnikom.142 Zahteve po uvedbi obveznega in enotnega civilne-
ga zakona, ki bi bil enoten na celotnem ozemlju prve Jugoslavije, so se v
medvojnih letih iz povsem praktičnih razlogov kar vrstile.
V obdobju pred prvo svetovno vojno je bilo javnih zahtev po uvedbi
civilnega zakona pri nas malo, bistveno več je mogoče najti besedil, ki za-
govarjajo »svetost zakona«. Tako tudi Ivanka Klemenčič v tržaški Sloven-
ki zagovarja cerkveni, nerazdružljivi zakon kot tisti posebni dosežek civi-
lizacije, ki je dokončno ločil človeka od živali oz. ki je dokončno pravilno
usmeril »tako važen in mogočen spolni nagon«.143 Klemenčičeva je prepri-
čana, da »prava, človekovemu bistvu primerna, iz njega izvirajoča in obe-
nem polneča ga ljubezen je možna le med enim gotovim možem in eno goto-
vo ženo. Taka ljubezen more biti le čisto osebna, individualna in zato stal-
na; ne trpi nikake menjave, nikakega kompromisa … Temeljem take ljube-
114 zni – in le na tem temelju naj bi se sklepale zakonske zveze – sklenjen zakon
je a priori stalen, nerazdružljiv.« Se pa tudi ona strinja, da je sodobni za-
kon v stiski, vendar je prepričana, da rešitev nista uvedba civilnega zako-
na in (posledično) uvedba možnosti razveze zakona. »Moralna propalost
in gnjiloba zakonskega življenja, ki vlada tudi v drugih deželah, kjer je uve-
den civilni zakon, nam istotako ne vzbuja ni najmanjše vere in ni najmanj-
šega zaupanja v svobodnejše zakonske forme.« Klemenčičeva vidi tri po-
membne vzroke »nesrečnim zakonom«: »frivolnost«, »neizobraženost žen-
sk« in »alkoholizem«.
141 Izjema je bilo le Prekmurje, ki je spadalo v ogrsko polovico, kjer pa je bila v veljavi civilna poroka.
142 »Sedanje stanje naše zakonske (bračne) zakonodaje je sila zmedeno. V Sloveniji in Dalmaciji velja Obči
državljanski zakonik, na Hrvaškem cerkvena (katoliška) zakonodaja, v Vojvodini obvezni civilni zakon, za
vse pravoslavne in muslimane velja za vso državo njihovo cerkveno pravo, za žide velja ODZ. Sedaj /1934/
se izdeluje osnutek novega zakona, po katerem bo baje bračna zakonodaja v principu povsod postavljena pod
sodstvo Cerkve. V naši državi pa imamo 10–12 različnih ver … Vse te vere imajo glede zakona precej različ-
no stališče. Krščanske vere imajo zakon za od Boga postavljen zakrament, ki zaradi tega načelno ni uničljiv.
Popolnoma dosledna je v tem pač samo Katoliška cerkev … Vse druge krščanske ločine poznajo pod določenimi
težkimi pogoji tudi razvezo in veljavno novo poroko. Tudi židovska in mohamedanska vera poznata razvezo
zakona. Mohamedanska vera razen tega dopušča tudi poligamijo – to je istočasno veljaven zakon enega moža
z več ženami (štirimi).« Obzornik. Slovenska ženska društva za civilni zakon, Ženski svet (1934), 71–72.
143 Ivanka Klemenčič, O zakonu, Slovenka (1902), 280–282.
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
ga ozemlja141 je ostala v zadevah zakonske skupnosti pristojna Cerkev kot
buden, oster in, če je bilo treba robat čuvar vrednot zakramenta svetega
zakona. V obdobju prve Jugoslavije, ko so ostali v veljavi zakoni iz pred-
vojnega oz. predzdružitvenega obdobja, je na primer ostala pri nas (na
ozemlju Dravske banovine) v veljavi zakonodaja nekdanje avstrijske mo-
narhije; na Slovenskem je bil pravilno sklenjen tisti zakon, ki se je sklenil
pred duhovnikom.142 Zahteve po uvedbi obveznega in enotnega civilne-
ga zakona, ki bi bil enoten na celotnem ozemlju prve Jugoslavije, so se v
medvojnih letih iz povsem praktičnih razlogov kar vrstile.
V obdobju pred prvo svetovno vojno je bilo javnih zahtev po uvedbi
civilnega zakona pri nas malo, bistveno več je mogoče najti besedil, ki za-
govarjajo »svetost zakona«. Tako tudi Ivanka Klemenčič v tržaški Sloven-
ki zagovarja cerkveni, nerazdružljivi zakon kot tisti posebni dosežek civi-
lizacije, ki je dokončno ločil človeka od živali oz. ki je dokončno pravilno
usmeril »tako važen in mogočen spolni nagon«.143 Klemenčičeva je prepri-
čana, da »prava, človekovemu bistvu primerna, iz njega izvirajoča in obe-
nem polneča ga ljubezen je možna le med enim gotovim možem in eno goto-
vo ženo. Taka ljubezen more biti le čisto osebna, individualna in zato stal-
na; ne trpi nikake menjave, nikakega kompromisa … Temeljem take ljube-
114 zni – in le na tem temelju naj bi se sklepale zakonske zveze – sklenjen zakon
je a priori stalen, nerazdružljiv.« Se pa tudi ona strinja, da je sodobni za-
kon v stiski, vendar je prepričana, da rešitev nista uvedba civilnega zako-
na in (posledično) uvedba možnosti razveze zakona. »Moralna propalost
in gnjiloba zakonskega življenja, ki vlada tudi v drugih deželah, kjer je uve-
den civilni zakon, nam istotako ne vzbuja ni najmanjše vere in ni najmanj-
šega zaupanja v svobodnejše zakonske forme.« Klemenčičeva vidi tri po-
membne vzroke »nesrečnim zakonom«: »frivolnost«, »neizobraženost žen-
sk« in »alkoholizem«.
141 Izjema je bilo le Prekmurje, ki je spadalo v ogrsko polovico, kjer pa je bila v veljavi civilna poroka.
142 »Sedanje stanje naše zakonske (bračne) zakonodaje je sila zmedeno. V Sloveniji in Dalmaciji velja Obči
državljanski zakonik, na Hrvaškem cerkvena (katoliška) zakonodaja, v Vojvodini obvezni civilni zakon, za
vse pravoslavne in muslimane velja za vso državo njihovo cerkveno pravo, za žide velja ODZ. Sedaj /1934/
se izdeluje osnutek novega zakona, po katerem bo baje bračna zakonodaja v principu povsod postavljena pod
sodstvo Cerkve. V naši državi pa imamo 10–12 različnih ver … Vse te vere imajo glede zakona precej različ-
no stališče. Krščanske vere imajo zakon za od Boga postavljen zakrament, ki zaradi tega načelno ni uničljiv.
Popolnoma dosledna je v tem pač samo Katoliška cerkev … Vse druge krščanske ločine poznajo pod določenimi
težkimi pogoji tudi razvezo in veljavno novo poroko. Tudi židovska in mohamedanska vera poznata razvezo
zakona. Mohamedanska vera razen tega dopušča tudi poligamijo – to je istočasno veljaven zakon enega moža
z več ženami (štirimi).« Obzornik. Slovenska ženska društva za civilni zakon, Ženski svet (1934), 71–72.
143 Ivanka Klemenčič, O zakonu, Slovenka (1902), 280–282.
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
