Page 118 - Sabina Žnidaršič Žagar, Ženski pa so vzrasle svetlejše dolžnosti nego kuhati in prati ... Digitalna knjižnica, Compendia 1
P. 118
Ženski pa so vzrasle svetlejše dolžnosti ...
šitev bi bila uvedba civilnega zakona oz. »da je treba sklepati zakon pred
oblastjo, ki jo brez razlike vere priznavajo vsi državljani – torej pred držav-
no oblastjo,«147 so menile udeleženke razprave, ki so jo pripravile članice
Društva za civilni zakon januarja 1934. leta v Ljubljani. Morebitna uved-
ba enotnega civilnega zakona bi uredila tudi možnost ločitve ali celo raz-
veze sedaj civilnega zakona, ker bi izhajala načela neločljivosti v cerkvi
sklenjenih zakonov iz drugega, od civilnega ločenega obreda. Udeleženke
posveta so se glede ločitve sklenile kompromis, »da se določi najprej posku-
sna doba treh let ločitve. Če zakonca potem še vztrajata na zahtevi po raz-
poroki, naj se jima ta dovoli.«
Pokazatelja domnevne krize sodobnega zakona sta bila predvsem na-
raščajoče število ločitev148 in upadanje števila porok,149 vzrokov, ki so pri-
peljali do krize zakona, pa bi lahko našteli bistveno več. »Razrahljana …
morala, težki materialni pogoji za skupno družinsko življenje, pomanjka-
nje želje po otroku, materialna in duševna osamosvojitev žene, propadanje
moža – te in še mnoge druge vzroke navajajo v statistiki o tisočerih ločitvah
med zakoncema,« pravi naša prva zdravnica Eleonora Jenko.150 Ni bilo
malo tistih, ki so pripisovali prav ženskam glavni delež krivde za to, da
sta se zakonska zveza in (predvsem) družina znašli v krizi. H krizi zako-
116 na, k temu, da se je sklepalo čedalje manj zakonskih zvez, so ženske pri-
spevale »baš zaradi ženske naobrazbe: ker višja ženska naobrazba sedanjega
časa vpliva na dekleta, da postajajo vedno izbirčneja v iskanju moža, ona so
mnogo bolj izbirčna, nego so bile naše babice in naše matere«,151 je trdil ko-
nec 19. stoletja francoski sociolog Hugo Le Rous, njegove misli pa je brez
nih babic, Atena, Splošno žensko društvo, Društvo diplomiranih zaščitnih sester, Krščanska ženska zve-
za (te so bile proti zahtevam po uvedbi civilnega zakona in uvedbe možnosti ločitve civilnega zakona).
147 Obzornik. Slovenska ženska društva za civilni zakon, Ženski svet (1934), 72.
148 Razlikovati moramo med pojmoma ločitev, ki pomeni, da zakonca ne bivata več skupaj oz. sta »ločena
od skupne postelje in mize«, in razveza, ki je pomenila dejansko raz-vezo sklenjene zakonske zveze. Šele
po razvezi postaneta prej zakonca sedaj nekdanja zakonca, razvezanca. In lahko skleneta nov zakon, se-
veda, če zakonodaja sploh predvideva razvezo. Dokler je imela vso jurisdikcijo nad zakoni v rokah Cer-
kev, razveza svetega zakona seveda ni bila mogoča, mogoče je bilo zgolj priznanje, da zakon nikoli ni bil
sklenjen, izničenje zakona. Razlogi za to so bili (in so še vedno) različni, čeprav ne prav številni, o njih pa
je lahko odločala in razsojala zgolj posebna vatikanska komisija. Najpogosteje uporabljana razloga za iz-
ničenje zakona sta bila: nekonzumacija zakona kot spolne zveze moškega in ženske z namenom spočetja
otroka, ne glede na vzrok, in pa zadržek, ki je lahko imel najrazličnejše oblike in vsebine; od tega, da za-
konec ni zavestno privolil v sklenitev zakona, pa vse do tega, da mu je bila kaka pomembnost, ki vpliva
na njuno skupno življenje, iz žitja in bitja njegovega zakonskega partnerja neznana.
149 Število porok se je tudi pri nas tako konec 19. kot v prvem desetletju 20. stoletja zmanjševalo; najiz-
razitejši padec števila na novo sklenjenih zakonskih zvez so imele znotraj avstrijske monarhije Kranjska,
Galicija in Šlezija. Nedvomno je razlog za to potrebno iskati tudi v izseljevanju, ki je bilo predvsem na
Kranjskem (tudi še v tem času) številno.
150 E. Jenko-Groyer, Zakon (brak) v krizi, Ženski svet (1933), 202–204.
151 Marica, Slovenka (1897).
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
šitev bi bila uvedba civilnega zakona oz. »da je treba sklepati zakon pred
oblastjo, ki jo brez razlike vere priznavajo vsi državljani – torej pred držav-
no oblastjo,«147 so menile udeleženke razprave, ki so jo pripravile članice
Društva za civilni zakon januarja 1934. leta v Ljubljani. Morebitna uved-
ba enotnega civilnega zakona bi uredila tudi možnost ločitve ali celo raz-
veze sedaj civilnega zakona, ker bi izhajala načela neločljivosti v cerkvi
sklenjenih zakonov iz drugega, od civilnega ločenega obreda. Udeleženke
posveta so se glede ločitve sklenile kompromis, »da se določi najprej posku-
sna doba treh let ločitve. Če zakonca potem še vztrajata na zahtevi po raz-
poroki, naj se jima ta dovoli.«
Pokazatelja domnevne krize sodobnega zakona sta bila predvsem na-
raščajoče število ločitev148 in upadanje števila porok,149 vzrokov, ki so pri-
peljali do krize zakona, pa bi lahko našteli bistveno več. »Razrahljana …
morala, težki materialni pogoji za skupno družinsko življenje, pomanjka-
nje želje po otroku, materialna in duševna osamosvojitev žene, propadanje
moža – te in še mnoge druge vzroke navajajo v statistiki o tisočerih ločitvah
med zakoncema,« pravi naša prva zdravnica Eleonora Jenko.150 Ni bilo
malo tistih, ki so pripisovali prav ženskam glavni delež krivde za to, da
sta se zakonska zveza in (predvsem) družina znašli v krizi. H krizi zako-
116 na, k temu, da se je sklepalo čedalje manj zakonskih zvez, so ženske pri-
spevale »baš zaradi ženske naobrazbe: ker višja ženska naobrazba sedanjega
časa vpliva na dekleta, da postajajo vedno izbirčneja v iskanju moža, ona so
mnogo bolj izbirčna, nego so bile naše babice in naše matere«,151 je trdil ko-
nec 19. stoletja francoski sociolog Hugo Le Rous, njegove misli pa je brez
nih babic, Atena, Splošno žensko društvo, Društvo diplomiranih zaščitnih sester, Krščanska ženska zve-
za (te so bile proti zahtevam po uvedbi civilnega zakona in uvedbe možnosti ločitve civilnega zakona).
147 Obzornik. Slovenska ženska društva za civilni zakon, Ženski svet (1934), 72.
148 Razlikovati moramo med pojmoma ločitev, ki pomeni, da zakonca ne bivata več skupaj oz. sta »ločena
od skupne postelje in mize«, in razveza, ki je pomenila dejansko raz-vezo sklenjene zakonske zveze. Šele
po razvezi postaneta prej zakonca sedaj nekdanja zakonca, razvezanca. In lahko skleneta nov zakon, se-
veda, če zakonodaja sploh predvideva razvezo. Dokler je imela vso jurisdikcijo nad zakoni v rokah Cer-
kev, razveza svetega zakona seveda ni bila mogoča, mogoče je bilo zgolj priznanje, da zakon nikoli ni bil
sklenjen, izničenje zakona. Razlogi za to so bili (in so še vedno) različni, čeprav ne prav številni, o njih pa
je lahko odločala in razsojala zgolj posebna vatikanska komisija. Najpogosteje uporabljana razloga za iz-
ničenje zakona sta bila: nekonzumacija zakona kot spolne zveze moškega in ženske z namenom spočetja
otroka, ne glede na vzrok, in pa zadržek, ki je lahko imel najrazličnejše oblike in vsebine; od tega, da za-
konec ni zavestno privolil v sklenitev zakona, pa vse do tega, da mu je bila kaka pomembnost, ki vpliva
na njuno skupno življenje, iz žitja in bitja njegovega zakonskega partnerja neznana.
149 Število porok se je tudi pri nas tako konec 19. kot v prvem desetletju 20. stoletja zmanjševalo; najiz-
razitejši padec števila na novo sklenjenih zakonskih zvez so imele znotraj avstrijske monarhije Kranjska,
Galicija in Šlezija. Nedvomno je razlog za to potrebno iskati tudi v izseljevanju, ki je bilo predvsem na
Kranjskem (tudi še v tem času) številno.
150 E. Jenko-Groyer, Zakon (brak) v krizi, Ženski svet (1933), 202–204.
151 Marica, Slovenka (1897).
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
