Page 115 - Sabina Žnidaršič Žagar, Ženski pa so vzrasle svetlejše dolžnosti nego kuhati in prati ... Digitalna knjižnica, Compendia 1
P. 115
Gospodinjstvo 113
skupnosti, njihovo število pa je po vojni in v kratkih, a v marsičem prelo-
mnih desetletjih do izbruha druge svetovne vojne močno naraslo. Bese-
dilom na temo krize zakona so se v medvojnem obdobju pridružili tudi
članki o domnevnem propadanju družine kot tiste najpomembnejše, naj-
osnovnejše skupnosti, na kateri stoji in pade vsaka dobra (s krščanstvom
prežeta) družba. Stvari so se začele zapletati sredi 19. stoletja, natančneje
po letu 1867, ko so v monarhiji obravnavali predlog za spremembo zako-
na o sklepanju zakonskih zvez; z zakonskimi spremembami so hoteli pre-
nesti jurisdikcijo nad sklepanjem in (morebitnim) razvezovanjem zakon-
skih zvez v državi iz cerkvenih v civilne, državne roke. Šlo je za predlog,
ki bi uvedel civilni zakon, enak za vse državljane monarhije. Po novem
predlogu zakona bi imela država med drugim tudi izključno pravico do
izreka sodbe o »ločitvi soprugov od mize in postelje«137 kot »začasne razdru-
žitve zakona zavoljo zavir proti vspešnemu nadaljevanju zakona«. Pri nas
(pre)liberalni predlog med strokovno javnostjo ni naletel na dober spre-
jem, predvsem zato, ker je jemal Cerkvi do tedaj izključni vpliv na tem
področju.138 Seveda se je Cerkev sprejetju civilnega zakona, ki bi nepo-
sredno posegel v njene, s konkordatom iz leta 1855 pridobljene pravice,
močno in odločno upirala; po monarhiji so organizirani protestne shode
»avstrijskih katoličanov« »na veliko jezo rdečih zagovornikov ‚proste ljube-
zni‘ ter duševno zaspane in nravno gnile buržuazije«.139 Po besedah avtor-
ja članka v Voditelju v bogoslovnih vedah bi omenjeni »brezbožni« zakon
odprl vrata štirim nevarnostim: »1. Zakoni se ne sklepajo več v cerkvi, am-
pak pred državnim uradnikom – v kaki zakajeni pisarni. S tem je zakonu
odvzet vsak višji pomen, odvzeta mu je vsa poezija … 2. Judje se bodo sme-
li neovirano ženiti s kristjani; krščanska kri Judom od nekdaj diši /pou-
darila S. Ž. Ž./ … 3. Propadli in odpadli katoliški duhovniki in redovniki
se bodo smeli ženiti … 4. Poglavitno pa je, da se odpravi nerazvezljivost za-
konske zveze ter ločeni lahko vsak čas sklenejo nov zakon.«140 To se seveda,
vsaj v obdobju obstoja habsburške monarhije, ni zgodilo; za večino naše-
137 Janko Sernec, Nove postave. II. O zakonu, Slovenski narod (1868), št. 46, 1–2.
138 Na primer argumenti dr. Srneca so bili: »Ako je cerkev storila poroko, ako je takrat sklenila društvo med ženi-
nom in nevesto za celo življenje, tedaj bi se moral tudi slišati glas duhovnikov pri pravdi o ločitvi.« J. Sernec, n. m.
139 F. K., Razporoka in svobodna šola, Voditelj v bogoslovnih vedah (1906), 220–221. Za uveljavitev civil-
nega zakona in predvsem pravice do razporoke so se zavzemali tudi pripadniki Društva katoliških loče-
nih zakoncev.
140 Odnos Katoliške cerkve do razveze zakona, sklenjenega pred duhovnikom, ostaja tudi v 21. stoletju
enak. »Ločitev je družbena kuga!« je bil konec januarja 2002 odločen papež Janez Pavel II., voditelj zaho-
dne cerkve. Papež je označil zakonsko možnost ločitve zakona za »pravo kugo sodobne družbe« in pozval
italijanske sodnike (posledično pa tudi vse druge sodnike katoliške pripadnosti), naj se glede tega vpraša-
nja odločijo za državljansko nepokorščino.
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
skupnosti, njihovo število pa je po vojni in v kratkih, a v marsičem prelo-
mnih desetletjih do izbruha druge svetovne vojne močno naraslo. Bese-
dilom na temo krize zakona so se v medvojnem obdobju pridružili tudi
članki o domnevnem propadanju družine kot tiste najpomembnejše, naj-
osnovnejše skupnosti, na kateri stoji in pade vsaka dobra (s krščanstvom
prežeta) družba. Stvari so se začele zapletati sredi 19. stoletja, natančneje
po letu 1867, ko so v monarhiji obravnavali predlog za spremembo zako-
na o sklepanju zakonskih zvez; z zakonskimi spremembami so hoteli pre-
nesti jurisdikcijo nad sklepanjem in (morebitnim) razvezovanjem zakon-
skih zvez v državi iz cerkvenih v civilne, državne roke. Šlo je za predlog,
ki bi uvedel civilni zakon, enak za vse državljane monarhije. Po novem
predlogu zakona bi imela država med drugim tudi izključno pravico do
izreka sodbe o »ločitvi soprugov od mize in postelje«137 kot »začasne razdru-
žitve zakona zavoljo zavir proti vspešnemu nadaljevanju zakona«. Pri nas
(pre)liberalni predlog med strokovno javnostjo ni naletel na dober spre-
jem, predvsem zato, ker je jemal Cerkvi do tedaj izključni vpliv na tem
področju.138 Seveda se je Cerkev sprejetju civilnega zakona, ki bi nepo-
sredno posegel v njene, s konkordatom iz leta 1855 pridobljene pravice,
močno in odločno upirala; po monarhiji so organizirani protestne shode
»avstrijskih katoličanov« »na veliko jezo rdečih zagovornikov ‚proste ljube-
zni‘ ter duševno zaspane in nravno gnile buržuazije«.139 Po besedah avtor-
ja članka v Voditelju v bogoslovnih vedah bi omenjeni »brezbožni« zakon
odprl vrata štirim nevarnostim: »1. Zakoni se ne sklepajo več v cerkvi, am-
pak pred državnim uradnikom – v kaki zakajeni pisarni. S tem je zakonu
odvzet vsak višji pomen, odvzeta mu je vsa poezija … 2. Judje se bodo sme-
li neovirano ženiti s kristjani; krščanska kri Judom od nekdaj diši /pou-
darila S. Ž. Ž./ … 3. Propadli in odpadli katoliški duhovniki in redovniki
se bodo smeli ženiti … 4. Poglavitno pa je, da se odpravi nerazvezljivost za-
konske zveze ter ločeni lahko vsak čas sklenejo nov zakon.«140 To se seveda,
vsaj v obdobju obstoja habsburške monarhije, ni zgodilo; za večino naše-
137 Janko Sernec, Nove postave. II. O zakonu, Slovenski narod (1868), št. 46, 1–2.
138 Na primer argumenti dr. Srneca so bili: »Ako je cerkev storila poroko, ako je takrat sklenila društvo med ženi-
nom in nevesto za celo življenje, tedaj bi se moral tudi slišati glas duhovnikov pri pravdi o ločitvi.« J. Sernec, n. m.
139 F. K., Razporoka in svobodna šola, Voditelj v bogoslovnih vedah (1906), 220–221. Za uveljavitev civil-
nega zakona in predvsem pravice do razporoke so se zavzemali tudi pripadniki Društva katoliških loče-
nih zakoncev.
140 Odnos Katoliške cerkve do razveze zakona, sklenjenega pred duhovnikom, ostaja tudi v 21. stoletju
enak. »Ločitev je družbena kuga!« je bil konec januarja 2002 odločen papež Janez Pavel II., voditelj zaho-
dne cerkve. Papež je označil zakonsko možnost ločitve zakona za »pravo kugo sodobne družbe« in pozval
italijanske sodnike (posledično pa tudi vse druge sodnike katoliške pripadnosti), naj se glede tega vpraša-
nja odločijo za državljansko nepokorščino.
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
