Page 114 - Sabina Žnidaršič Žagar, Ženski pa so vzrasle svetlejše dolžnosti nego kuhati in prati ... Digitalna knjižnica, Compendia 1
P. 114
Ženski pa so vzrasle svetlejše dolžnosti ...
v izvirniku/ in hvaležni mož je neprecenljivi dar, katerega je prejela žena iz
rok svojega Stvarnika.«134
Razmišljanja, da je poglavitna ženska gospodinjska spretnost prav za-
dovoljevanje najrazličnejših potreb moža in med njimi prav na vrhu tista
spretnost, ki omogoča ženi, da si zakonca tudi obdrži, nikakor niso naša
posebnost; na primer v Ameriki so imeli že na začetku 20. stoletja poseb-
ne »visoke šole za ženske, ki se hočejo omožiti. Tečaj traja štiri mesece. Nau-
čijo se vsega potrebnega. Posebej jih še naučijo, kako je treba postopati z mož-
mi,« 135 poročajo v Slovenski ženi leta 1912. Podobno informacijo prinaša
dvajset let kasneje tudi Ženski svet,136 vendar je tokrat ob novici o »posebni
šoli, ki ima namen pripraviti mladino, da bo sposobna za življenje v zako-
nu tako, da ne bo več toliko ločitev in zakonskih tragedij«, poročevalka bi-
stveno bolj zadržana; šola oz. kar »posebna stolica za bračno znanost na bo-
stonski univerzi« je imela po njenem mnenju pomembno pomanjkljivost:
»namenjena je le ženskam. Kakor da bi bile vseh nesreč v zakonu krive samo
žene.« Največjo pozornost so v Bostonu namenjali »izbiri moža. Dekleta
slišijo v predavanjih, kako naj se zanimajo za interese moža, da bo tudi on
videl v zakonski skupnosti višek življenjske sreče … Predavanja so združe-
na s praktičnimi vajami: dekleta morajo reševati probleme, ki zahtevajo psi-
112 hološko (dušeslovno) znanje.« Da so spadale omenjene naučljive spretnosti
med gospodinjska opravila dobre zakonske žene, potrjuje tudi ostali ku-
rikulum omenjene stolice: »Uče se pa tudi kuhati, prati, krpati, negovati
dojenčka in otroka.« Dobiti moža, poročiti se, oblikovati si lastno druži-
no in ne nazadnje obdržati moža je bilo oz. ostalo za ženske glavni ide-
al in življenjski cilj, in to kljub vsem tedanjim prizadevanjem naših pred-
hodnic za pravico do lastne izobrazbe, poklicne aktivnosti, družbene in
celo politične participacije. Idealna podoba je ženske še vedno tesno ve-
zala na moža in na lastno družino; za to so si prizadevale matere za svoje
hčere, po tem so hrepenela dekleta.
Kriza zakona?
Pa vendar se je prav v povezavi z zakonsko zvezo na začetku prejšnje-
ga stoletja začela jasno kazati neka nova miselnost, oblikovati so se za-
čela neka nova pričakovanja, ki so jih v zvezi z zakonom imele in začele
vedno jasneje izražati (tudi) ženske. Pa ne le one; že pred prvo svetovno
vojno se začenjajo pojavljati besedila na temo domnevne krize zakonske
134 N. m.
135 Razni paberki, Visoka šola za ženske, ki se hočejo poročiti, Slovenska žena (1912), 94.
136 Izvestja. Po ženskem svetu. Šola za zakon, Ženski svet (1932), 91.
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
v izvirniku/ in hvaležni mož je neprecenljivi dar, katerega je prejela žena iz
rok svojega Stvarnika.«134
Razmišljanja, da je poglavitna ženska gospodinjska spretnost prav za-
dovoljevanje najrazličnejših potreb moža in med njimi prav na vrhu tista
spretnost, ki omogoča ženi, da si zakonca tudi obdrži, nikakor niso naša
posebnost; na primer v Ameriki so imeli že na začetku 20. stoletja poseb-
ne »visoke šole za ženske, ki se hočejo omožiti. Tečaj traja štiri mesece. Nau-
čijo se vsega potrebnega. Posebej jih še naučijo, kako je treba postopati z mož-
mi,« 135 poročajo v Slovenski ženi leta 1912. Podobno informacijo prinaša
dvajset let kasneje tudi Ženski svet,136 vendar je tokrat ob novici o »posebni
šoli, ki ima namen pripraviti mladino, da bo sposobna za življenje v zako-
nu tako, da ne bo več toliko ločitev in zakonskih tragedij«, poročevalka bi-
stveno bolj zadržana; šola oz. kar »posebna stolica za bračno znanost na bo-
stonski univerzi« je imela po njenem mnenju pomembno pomanjkljivost:
»namenjena je le ženskam. Kakor da bi bile vseh nesreč v zakonu krive samo
žene.« Največjo pozornost so v Bostonu namenjali »izbiri moža. Dekleta
slišijo v predavanjih, kako naj se zanimajo za interese moža, da bo tudi on
videl v zakonski skupnosti višek življenjske sreče … Predavanja so združe-
na s praktičnimi vajami: dekleta morajo reševati probleme, ki zahtevajo psi-
112 hološko (dušeslovno) znanje.« Da so spadale omenjene naučljive spretnosti
med gospodinjska opravila dobre zakonske žene, potrjuje tudi ostali ku-
rikulum omenjene stolice: »Uče se pa tudi kuhati, prati, krpati, negovati
dojenčka in otroka.« Dobiti moža, poročiti se, oblikovati si lastno druži-
no in ne nazadnje obdržati moža je bilo oz. ostalo za ženske glavni ide-
al in življenjski cilj, in to kljub vsem tedanjim prizadevanjem naših pred-
hodnic za pravico do lastne izobrazbe, poklicne aktivnosti, družbene in
celo politične participacije. Idealna podoba je ženske še vedno tesno ve-
zala na moža in na lastno družino; za to so si prizadevale matere za svoje
hčere, po tem so hrepenela dekleta.
Kriza zakona?
Pa vendar se je prav v povezavi z zakonsko zvezo na začetku prejšnje-
ga stoletja začela jasno kazati neka nova miselnost, oblikovati so se za-
čela neka nova pričakovanja, ki so jih v zvezi z zakonom imele in začele
vedno jasneje izražati (tudi) ženske. Pa ne le one; že pred prvo svetovno
vojno se začenjajo pojavljati besedila na temo domnevne krize zakonske
134 N. m.
135 Razni paberki, Visoka šola za ženske, ki se hočejo poročiti, Slovenska žena (1912), 94.
136 Izvestja. Po ženskem svetu. Šola za zakon, Ženski svet (1932), 91.
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA