Page 113 - Sabina Žnidaršič Žagar, Ženski pa so vzrasle svetlejše dolžnosti nego kuhati in prati ... Digitalna knjižnica, Compendia 1
P. 113
Gospodinjstvo 111
odsek Splošnega ženskega društva. Glavna naloga Zveze je bilo »delova-
nje v povzdigo osebnih, gospodarskih, socialnih in kulturnih koristi žene-go-
spodinje«. Zveza gospodinj se je očitno pri nas dobro prijela, tako da so
leta 1939 že lahko zapisali v Ženskem svetu: »‘Zveza gospodinj‘ spada go-
tovo med naša najbolj delovna društva.«130
Mož – v središču ženinega gospodinjenja
Sodobniki in sodobnice tako s konca 19. kot iz prve polovice 20. sto-
letja (vse dokler v obdobju socializma tovrstne ustanove niso prišle iz
mode, in se danes, v obdobju renesanse družinskih vrednot, vanjo vrača-
jo) so videli v gospodinjskih šolah »napravo kakor pravcato podlago zakon-
ski in družbinski sreči«.131 Vsaka žena bi se morala po besedah Tinice, tiste
sodelavke Slovenke, ki jo lahko prepoznamo po tradicionalističnih, z da-
našnjega razumevanja enakopravnosti spolov pa celo izrazito nazadnja-
ških stališčih, zavedati, da je »mož steber in začetek družbinskemu življe-
nju in njega osrečevati, njega zadovoljevati je prva naloga vsaktere žene«.132
To nalogo, ki »vsakokrat ni lahka« in »jo množina žen popolnoma zgreši in
zavozi«, pa naj bi ženam pomagale izpolnjevati prav gospodinjske šole.
Tu naj bi se bodoče zakonske žene naučile vsega, kar bodo potrebovale v
zakonu: ravnanja s perilom, od pranja, likanja pa vse do šivanja in krpa-
nja, kuhanja, shranjevanja in siceršnjega ravnanja z živili, čiščenja in skr-
bi za snago stanovanja ter množečega se pohištva, o osebni higieni vseh
družinskih članov, o negi novorojenčka, o vzgoji otrok, o osnovni skrbi
za zdravje družine. V teh šolah pa naj bi se naučile tudi pravilnega ravna-
nja z zakonskim možem, kar ni (bila) niti malo lahka naloga, kajti »mo-
ška nrav sama ob sebi že je več ali manj nagnjena k surovosti, ki posebno v
hipni jezi pride do izbruha«; žena ravna pravilno tako, »da tako rekoč štu-
dira svojega moža, ga opazuje v vsem njegovem početju in na podlagi teh
opazovanj se jej bode to več ali manj vsakokrat posrečilo«.133 Gospodinjske
spretnosti bi/bodo ženi ne le olajšale vsakdan, ampak ji bodo pomagale
pri najpomembnejšem – obdržati moža.
»Ako pa je storila prvi korak, ako zadovoljuje moža glede okusne hrane,
koliko lagje se jej posreči drugi korak: ohraniti ljubezen njegovo sebi in nje-
ga samemu domu. Mož je pridobljen, on jej postane hvaležen /poudarjeno
130 Naše žene pri delu. Najvažnejša vprašanja v sedanjem programu ženskih društev, Ženski svet (1939),
268–269.
131 Tinica, Slovensko gospodinjstvo. Gospodinja kakor žena, Slovenka (1897), 4–5.
132 N. m.
133 N. m.
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
odsek Splošnega ženskega društva. Glavna naloga Zveze je bilo »delova-
nje v povzdigo osebnih, gospodarskih, socialnih in kulturnih koristi žene-go-
spodinje«. Zveza gospodinj se je očitno pri nas dobro prijela, tako da so
leta 1939 že lahko zapisali v Ženskem svetu: »‘Zveza gospodinj‘ spada go-
tovo med naša najbolj delovna društva.«130
Mož – v središču ženinega gospodinjenja
Sodobniki in sodobnice tako s konca 19. kot iz prve polovice 20. sto-
letja (vse dokler v obdobju socializma tovrstne ustanove niso prišle iz
mode, in se danes, v obdobju renesanse družinskih vrednot, vanjo vrača-
jo) so videli v gospodinjskih šolah »napravo kakor pravcato podlago zakon-
ski in družbinski sreči«.131 Vsaka žena bi se morala po besedah Tinice, tiste
sodelavke Slovenke, ki jo lahko prepoznamo po tradicionalističnih, z da-
našnjega razumevanja enakopravnosti spolov pa celo izrazito nazadnja-
ških stališčih, zavedati, da je »mož steber in začetek družbinskemu življe-
nju in njega osrečevati, njega zadovoljevati je prva naloga vsaktere žene«.132
To nalogo, ki »vsakokrat ni lahka« in »jo množina žen popolnoma zgreši in
zavozi«, pa naj bi ženam pomagale izpolnjevati prav gospodinjske šole.
Tu naj bi se bodoče zakonske žene naučile vsega, kar bodo potrebovale v
zakonu: ravnanja s perilom, od pranja, likanja pa vse do šivanja in krpa-
nja, kuhanja, shranjevanja in siceršnjega ravnanja z živili, čiščenja in skr-
bi za snago stanovanja ter množečega se pohištva, o osebni higieni vseh
družinskih članov, o negi novorojenčka, o vzgoji otrok, o osnovni skrbi
za zdravje družine. V teh šolah pa naj bi se naučile tudi pravilnega ravna-
nja z zakonskim možem, kar ni (bila) niti malo lahka naloga, kajti »mo-
ška nrav sama ob sebi že je več ali manj nagnjena k surovosti, ki posebno v
hipni jezi pride do izbruha«; žena ravna pravilno tako, »da tako rekoč štu-
dira svojega moža, ga opazuje v vsem njegovem početju in na podlagi teh
opazovanj se jej bode to več ali manj vsakokrat posrečilo«.133 Gospodinjske
spretnosti bi/bodo ženi ne le olajšale vsakdan, ampak ji bodo pomagale
pri najpomembnejšem – obdržati moža.
»Ako pa je storila prvi korak, ako zadovoljuje moža glede okusne hrane,
koliko lagje se jej posreči drugi korak: ohraniti ljubezen njegovo sebi in nje-
ga samemu domu. Mož je pridobljen, on jej postane hvaležen /poudarjeno
130 Naše žene pri delu. Najvažnejša vprašanja v sedanjem programu ženskih društev, Ženski svet (1939),
268–269.
131 Tinica, Slovensko gospodinjstvo. Gospodinja kakor žena, Slovenka (1897), 4–5.
132 N. m.
133 N. m.
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
