Page 106 - Sabina Žnidaršič Žagar, Ženski pa so vzrasle svetlejše dolžnosti nego kuhati in prati ... Digitalna knjižnica, Compendia 1
P. 106
Ženski pa so vzrasle svetlejše dolžnosti ...
čih, kolikor je napredla za platno, je bilo njeno, s tem je razpolagala po svoji
uvidevnosti ter je večkrat s trudom svojih rok dvignila in napolnila domači-
jo. Možu je bila pomočnica, lajšala mu je skrbi, podpirala ga z nasveti svo-
jega v trajnem delu zbistrenega in preudarnega uma.«97
»Žena gospodinja mora delati od ranega jutra do poznega večera za svo-
jo družino – ne le samo z rokami, ampak tudi z razumom in s srcem. Mi-
sliti in skrbeti mora, kako jo prehrani, obuje in obleče, kako jo ohrani zdra-
vo, kako ji oskrbi stanovanje snažno in udobno, da se počuti zadovoljno in
prijetno. Ona mora štediti in računati, obračati novce, da jih ne izda ne-
potrebno in ne pride koncu meseca v zadrego. Težak in odgovoren poklic in
kdor nima srca in razuma na pravem mestu, ta mu ne more biti kos. Časi,
ko se je moglo gospodinjstvo popolnoma prepustiti oskrbi služkinje, so minu-
li, zakaj dandanes ni več tistih zvesto udanih poslov, ki bi oskrbovali gospo-
dinjstvo z isto vestnostjo, zvestobo in ljubeznijo, ki je v gospodinjstvu nujno
potrebna.«98
Neplačane, neplačljive, volonterske ženske delovne lastnosti, kot so sa-
možrtvovanje, ljubezen in zvestoba, so bile po mnenju sodobnikov sicer
potrebne dobri gospodinji, a, kot kaže tudi živahnost ustanavljanja ra-
znih in različnih gospodinjskih šol pri nas, nikakor ne edine, kaj šele za-
104 dostne; za poklic žene-gospodinje se je moralo vsako dekle, ki si je želelo
postati »zmožna biti temelj, ki podpira v družini tri vogale«,99 prav posebej
izobraziti, kajti »gospodinja mora znati še sto in sto drugih stvari, da se ime-
nuje dobra«. Če sklenemo, je morala novodobna dobra gospodinja izpol-
njevati naslednje zahteve: »predvsem mora biti dobra kuharica«,100 hrana
97 Eleonora Jenko-Groyer, Kmečka žena, njeno delo in zdravje, Ženski svet (1932), 83.
98 J. Zemljan, Ženski svet (1923). Povedali smo že, da je čutiti iz besedil, ki so jih pisale novinarke ženskih
listov v obdobju med obema vojnama, kakšen križ je bil s hišnimi pomočnicami; težko se jih je dobilo in
(predvsem) so bile premalo izučene v svojem delu. Gospodinje so zato porabile veliko časa, da so neuka
dekleta spremenile v dobre gospodinjske pomočnice. »Saj v splošnem moram naglasiti, da začetnice vse pre-
malo cenijo trud, ki ga ima gospodinja ž njimi. Precej dolgo pač traja, preden dopoveš in na praktičnih pri-
merih pokažeš, kako treba opravljati vsako posamezno hišno delo: kaj in kako kuhati, kako pospravljati, likati
tla, kako prati in gladiti perilo, nositi na mizo in pospravljati ž nje. Ako dekleta ne pustiš k štedilniku, se ne-
česar ne nauči: ako kuha sama – neizkušena – ti napravi mnogo škode.« M. Govekar, Ženski svet (1931), 17.
Da je bilo razmerje med gospodinjo-delodajalko in služkinjo naporno in konfliktov polno, potrjuje tudi
že kar ogorčeno mnenje bralke Ženskega sveta Franje Kršelj: »Koliko potrpimo z neukim dekletom z deže-
le, učimo ga, potrpimo ž njim stokrat več kot z možem ali z deco svojo – drago jo plačamo, darila ji dajemo ob
vsaki priliki – če pa ji rečemo le besedo, že piše domov … Če smo se me učile gospodinjstva, smo morale plačati
za to in smo bile zmerjane od učiteljic in od staršev – končno pa pridemo še v hujšo moževo šolo. Temle punč-
kam pa se ne sme nič reči … O, še prelepo sem ravnala s temi punčkami /…/, danes delam sama, oblačim raje
deco in sebe. Da, dobri bi bili zavodi, kjer bi se dekleta učila gospodinjstva – ne bi bilo treba nam, da jih uči-
mo, pa še plačati povrhu.« Anketa Gospodinjstvo kot poklic, Ženski svet (1926), 345–347.
99 J. Zemljan, Ženski svet (1923).
100 »Medtem ko slaba gospodinja še krompirja ne zna skuhati okusno, ga zna dobra gospodinja pripraviti na
99 načinov, drug okusnejši od drugega.« N. m.
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
čih, kolikor je napredla za platno, je bilo njeno, s tem je razpolagala po svoji
uvidevnosti ter je večkrat s trudom svojih rok dvignila in napolnila domači-
jo. Možu je bila pomočnica, lajšala mu je skrbi, podpirala ga z nasveti svo-
jega v trajnem delu zbistrenega in preudarnega uma.«97
»Žena gospodinja mora delati od ranega jutra do poznega večera za svo-
jo družino – ne le samo z rokami, ampak tudi z razumom in s srcem. Mi-
sliti in skrbeti mora, kako jo prehrani, obuje in obleče, kako jo ohrani zdra-
vo, kako ji oskrbi stanovanje snažno in udobno, da se počuti zadovoljno in
prijetno. Ona mora štediti in računati, obračati novce, da jih ne izda ne-
potrebno in ne pride koncu meseca v zadrego. Težak in odgovoren poklic in
kdor nima srca in razuma na pravem mestu, ta mu ne more biti kos. Časi,
ko se je moglo gospodinjstvo popolnoma prepustiti oskrbi služkinje, so minu-
li, zakaj dandanes ni več tistih zvesto udanih poslov, ki bi oskrbovali gospo-
dinjstvo z isto vestnostjo, zvestobo in ljubeznijo, ki je v gospodinjstvu nujno
potrebna.«98
Neplačane, neplačljive, volonterske ženske delovne lastnosti, kot so sa-
možrtvovanje, ljubezen in zvestoba, so bile po mnenju sodobnikov sicer
potrebne dobri gospodinji, a, kot kaže tudi živahnost ustanavljanja ra-
znih in različnih gospodinjskih šol pri nas, nikakor ne edine, kaj šele za-
104 dostne; za poklic žene-gospodinje se je moralo vsako dekle, ki si je želelo
postati »zmožna biti temelj, ki podpira v družini tri vogale«,99 prav posebej
izobraziti, kajti »gospodinja mora znati še sto in sto drugih stvari, da se ime-
nuje dobra«. Če sklenemo, je morala novodobna dobra gospodinja izpol-
njevati naslednje zahteve: »predvsem mora biti dobra kuharica«,100 hrana
97 Eleonora Jenko-Groyer, Kmečka žena, njeno delo in zdravje, Ženski svet (1932), 83.
98 J. Zemljan, Ženski svet (1923). Povedali smo že, da je čutiti iz besedil, ki so jih pisale novinarke ženskih
listov v obdobju med obema vojnama, kakšen križ je bil s hišnimi pomočnicami; težko se jih je dobilo in
(predvsem) so bile premalo izučene v svojem delu. Gospodinje so zato porabile veliko časa, da so neuka
dekleta spremenile v dobre gospodinjske pomočnice. »Saj v splošnem moram naglasiti, da začetnice vse pre-
malo cenijo trud, ki ga ima gospodinja ž njimi. Precej dolgo pač traja, preden dopoveš in na praktičnih pri-
merih pokažeš, kako treba opravljati vsako posamezno hišno delo: kaj in kako kuhati, kako pospravljati, likati
tla, kako prati in gladiti perilo, nositi na mizo in pospravljati ž nje. Ako dekleta ne pustiš k štedilniku, se ne-
česar ne nauči: ako kuha sama – neizkušena – ti napravi mnogo škode.« M. Govekar, Ženski svet (1931), 17.
Da je bilo razmerje med gospodinjo-delodajalko in služkinjo naporno in konfliktov polno, potrjuje tudi
že kar ogorčeno mnenje bralke Ženskega sveta Franje Kršelj: »Koliko potrpimo z neukim dekletom z deže-
le, učimo ga, potrpimo ž njim stokrat več kot z možem ali z deco svojo – drago jo plačamo, darila ji dajemo ob
vsaki priliki – če pa ji rečemo le besedo, že piše domov … Če smo se me učile gospodinjstva, smo morale plačati
za to in smo bile zmerjane od učiteljic in od staršev – končno pa pridemo še v hujšo moževo šolo. Temle punč-
kam pa se ne sme nič reči … O, še prelepo sem ravnala s temi punčkami /…/, danes delam sama, oblačim raje
deco in sebe. Da, dobri bi bili zavodi, kjer bi se dekleta učila gospodinjstva – ne bi bilo treba nam, da jih uči-
mo, pa še plačati povrhu.« Anketa Gospodinjstvo kot poklic, Ženski svet (1926), 345–347.
99 J. Zemljan, Ženski svet (1923).
100 »Medtem ko slaba gospodinja še krompirja ne zna skuhati okusno, ga zna dobra gospodinja pripraviti na
99 načinov, drug okusnejši od drugega.« N. m.
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
