Page 108 - Sabina Žnidaršič Žagar, Ženski pa so vzrasle svetlejše dolžnosti nego kuhati in prati ... Digitalna knjižnica, Compendia 1
P. 108
Ženski pa so vzrasle svetlejše dolžnosti ...
se svetu, ki so ga čedalje bolj obvladovala denarna razmerja in porajajoče
se potrošništvo, bolj od besed zahvale in priznanj o vsesplošni koristno-
sti ključno, da je tudi njim za vsakodnevno opravljanje poklica gospo-
dinje pripadalo plačilo. Povedali smo že, da se je žensko delo najmočne-
je razlikovalo od moškega prav v tem, da je bilo (prepogosto) neplačano,
zastonjsko, čeprav nič več amatersko. Za gospodinjenje v lastnem domu
so bile ženske poklicane, ne pa tudi plačane. Pojmovno zmedo, ki je na-
stala okoli gospodinjstva, ker so za ženske (kot že tolikokrat) veljala ne-
koliko prirejena pravila kot za moške, izražata tudi izjavi dveh gospodinj,
zapisani v istem času. Prva gospodinja označi gospodinjstvo kot delo, ki
zahteva celega človeka: »Da, to je /poudarjeno v izvirniku/ poklic, težji od
vseh.«109 Druga pa prav na podlagi tega, da je gospodinjsko delo zastonj-
sko, zapiše: »Da bi bilo gospodinjstvo poklic, je danes skoro nemogoče.«110
Vprašanje, kako in od kod naj bo, če sploh, plačana žena za gospo-
dinjsko delo, ki ga opravi v lastnem domu in za lastno družino, je presto-
pilo intimo domačih prepirov med možem in ženo in vstopilo v javnost
še pred izbruhom prve svetovne vojne. Tako beremo v Slovenski ženi leta
1912, kako so se tega problema lotili, na primer, v Švici: »Vrednost ženine-
ga dela so uredili v Švici. Tam so sklenili zakon, po katerem ima zakonska
žena pravico do tretjine moževega zaslužka. S tem delom sme popolnoma sa-
106 movoljno razpolagati.«111 Plačilo ženinega gospodinjskega dela v družini
so torej reševali znotraj družine, ženino gospodinjsko delo je še vedno ra-
zumljeno predvsem kot blaginja moža. Ženske pred koncem prve svetov-
ne vojne še niso razumevale svojega gospodinjskega dela kot tisto druž-
beno koristno delo, ki je sicer opravljeno za domačimi stenami, vendar
pa te zasebne okvire tako po pomenu kot po neposrednih učinkih moč-
no presega. Tako so v Berlinu, tudi leta 1912, zahtevale ženske na 2. žen-
skem shodu, »da naj se preosnuje zakonsko pravo tako, da bi dobivale žene
v odstotkih izražen del zaslužka moža za dom in za svoje lastne potrebe«.112
V teh prvih poskusih ureditve vrednotenja gospodinjskega dela so si žen-
ske prizadevale predvsem za to, »da pridejo žene temu poniževanju v okom
/…/, da si mora žena prav pogosto izprositi od svojega moža vsako malenkost
in da je hočeš nočeš vendar skoraj vselej odvisna od nazorov ali celo od dobre
ali slabe volje svojega moža«.113
109 Gospa Nada, Anketa Gospodinjstvo kot poklic, Ženski svet (1926), 347.
110 Antonija, Anketa Gospodinjstvo kot poklic, Ženski svet (1926), 348.
111 Razni paberki, Slovenska žena (1912), 30.
112 Vera V., Shod v Berlinu spomladi 1912, Slovenska žena (1912), 99–104.
113 N. m.
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
se svetu, ki so ga čedalje bolj obvladovala denarna razmerja in porajajoče
se potrošništvo, bolj od besed zahvale in priznanj o vsesplošni koristno-
sti ključno, da je tudi njim za vsakodnevno opravljanje poklica gospo-
dinje pripadalo plačilo. Povedali smo že, da se je žensko delo najmočne-
je razlikovalo od moškega prav v tem, da je bilo (prepogosto) neplačano,
zastonjsko, čeprav nič več amatersko. Za gospodinjenje v lastnem domu
so bile ženske poklicane, ne pa tudi plačane. Pojmovno zmedo, ki je na-
stala okoli gospodinjstva, ker so za ženske (kot že tolikokrat) veljala ne-
koliko prirejena pravila kot za moške, izražata tudi izjavi dveh gospodinj,
zapisani v istem času. Prva gospodinja označi gospodinjstvo kot delo, ki
zahteva celega človeka: »Da, to je /poudarjeno v izvirniku/ poklic, težji od
vseh.«109 Druga pa prav na podlagi tega, da je gospodinjsko delo zastonj-
sko, zapiše: »Da bi bilo gospodinjstvo poklic, je danes skoro nemogoče.«110
Vprašanje, kako in od kod naj bo, če sploh, plačana žena za gospo-
dinjsko delo, ki ga opravi v lastnem domu in za lastno družino, je presto-
pilo intimo domačih prepirov med možem in ženo in vstopilo v javnost
še pred izbruhom prve svetovne vojne. Tako beremo v Slovenski ženi leta
1912, kako so se tega problema lotili, na primer, v Švici: »Vrednost ženine-
ga dela so uredili v Švici. Tam so sklenili zakon, po katerem ima zakonska
žena pravico do tretjine moževega zaslužka. S tem delom sme popolnoma sa-
106 movoljno razpolagati.«111 Plačilo ženinega gospodinjskega dela v družini
so torej reševali znotraj družine, ženino gospodinjsko delo je še vedno ra-
zumljeno predvsem kot blaginja moža. Ženske pred koncem prve svetov-
ne vojne še niso razumevale svojega gospodinjskega dela kot tisto druž-
beno koristno delo, ki je sicer opravljeno za domačimi stenami, vendar
pa te zasebne okvire tako po pomenu kot po neposrednih učinkih moč-
no presega. Tako so v Berlinu, tudi leta 1912, zahtevale ženske na 2. žen-
skem shodu, »da naj se preosnuje zakonsko pravo tako, da bi dobivale žene
v odstotkih izražen del zaslužka moža za dom in za svoje lastne potrebe«.112
V teh prvih poskusih ureditve vrednotenja gospodinjskega dela so si žen-
ske prizadevale predvsem za to, »da pridejo žene temu poniževanju v okom
/…/, da si mora žena prav pogosto izprositi od svojega moža vsako malenkost
in da je hočeš nočeš vendar skoraj vselej odvisna od nazorov ali celo od dobre
ali slabe volje svojega moža«.113
109 Gospa Nada, Anketa Gospodinjstvo kot poklic, Ženski svet (1926), 347.
110 Antonija, Anketa Gospodinjstvo kot poklic, Ženski svet (1926), 348.
111 Razni paberki, Slovenska žena (1912), 30.
112 Vera V., Shod v Berlinu spomladi 1912, Slovenska žena (1912), 99–104.
113 N. m.
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
