Page 111 - Sabina Žnidaršič Žagar, Ženski pa so vzrasle svetlejše dolžnosti nego kuhati in prati ... Digitalna knjižnica, Compendia 1
P. 111
Gospodinjstvo 109
bi morale iti doklade otrok na njeno ime, ker jih ona oskrbuje. Plača bi mora
biti tem večja, čim večje je število otrok«.121
Tudi naše gospodinje so si v medvojnih desetletjih prizadevale za pri-
znanje svojega dela tudi s strani države; že leta 1931 so izražale upanje,
»da bomo najbrž pri prihodnjem ljudskem štetju imeli tudi pri nas rubriko,
kjer bo naše delo v družini priznano in označeno kot poklic«.122 Pa se to ni
zgodilo. Ženske-gospodinje so bile prepričane, da potrebujejo za vsaj pri-
bližno enakovreden pogovor z državo posebno organizacijo, ki bo (tudi)
na državni ravni zastopala njihove posebne interese. Minka Govekar je
leta 1930 na skupščini Jugoslovanske ženske zveze v Beogradu povsem
upravičeno izjavila: »V splošnem pa lahko rečemo, da je poklic gospodinje
pri nas tako rekoč edini, ki še ni sistematski in strokovno organiziran.«123 V
desetletjih, ko so se vsi organizirali, povezovali itd., ko je postalo ključ-
nega pomena, da si bil član, da si pripadal neki organizirani skupini, ker
si s tem izražal ne le neki osebni interes (na primer po telesni vadbi, če si
bil član telovadnega društva), ampak tudi svetovni nazor (povsem jasna
je bila na primer nazorska pripadnost telovadca Sokola), bi organizaci-
ja gospodinj omogočila ženskam »izraziti svoje nezadovoljstvo, svoje želje,
stiske in potrebe«, v njej bi izmenjavale svoje izkušnje za »olajšanje in poe-
nostavljanje svojega dela«,124 skozi njeno zastopstvo pa bi si žene-gospodi-
nje »pridobile ugled, priznanje in uvažavanje gospodinjskega poklica«. Po-
membna naloga organizacije bi bila priprava izobraževalnih predavanj za
gospodinje in to ne zgolj teoretičnih, ampak tudi »z nazornim prikazo-
vanjem vsega novega, zares dobrega, kar so prinesle v gospodinjstvo tehnnika
in druge praktične vede in kar služi za olajšanje gospodinjstva v splošnem in
pripravljanja jedi še posebej«. Z namenom izobraževanja gospodinj naj bi
prirejali v okviru organizacije tudi poučne razstave, »ki kažejo pot, kako
priti s čim manjšimi žrtvami in gmotnimi napori do praktične gospodinjske
izobraženosti«.125
(Tudi) na podlagi te pobude so se jugoslovanske gospodinje v tridese-
tih letih prejšnjega stoletja organizirale in ustanovile Jugoslovansko zvezo
gospodinj, ki so jo sestavljali nacionalni odseki, na primer zelo delovna
slovenska Zveza gospodinj, in posebni strokovni odseki, zadolženi za raz-
121 M. S. Ostrovška, Ženski svet (1940), 204.
122 Izvestja. Po ženskem svetu, Ženski svet (1931), 237.
123 M. Govekar, Ženski svet (1931).
124 »Racionalizacija gospodinjskih poslov« bi bila ena od glavnih nalog take gospodinjske organizacije; raci-
onalizacija v pogojih (takratnega) gospodinjstva bi pomenila »z najmanjšimi žrtvami in s porabo najmanj-
ših sil doseči po možnosti največji delovni uspeh«, kot pravi Minka Govekar, n. m.
125 N. d., 15.
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
bi morale iti doklade otrok na njeno ime, ker jih ona oskrbuje. Plača bi mora
biti tem večja, čim večje je število otrok«.121
Tudi naše gospodinje so si v medvojnih desetletjih prizadevale za pri-
znanje svojega dela tudi s strani države; že leta 1931 so izražale upanje,
»da bomo najbrž pri prihodnjem ljudskem štetju imeli tudi pri nas rubriko,
kjer bo naše delo v družini priznano in označeno kot poklic«.122 Pa se to ni
zgodilo. Ženske-gospodinje so bile prepričane, da potrebujejo za vsaj pri-
bližno enakovreden pogovor z državo posebno organizacijo, ki bo (tudi)
na državni ravni zastopala njihove posebne interese. Minka Govekar je
leta 1930 na skupščini Jugoslovanske ženske zveze v Beogradu povsem
upravičeno izjavila: »V splošnem pa lahko rečemo, da je poklic gospodinje
pri nas tako rekoč edini, ki še ni sistematski in strokovno organiziran.«123 V
desetletjih, ko so se vsi organizirali, povezovali itd., ko je postalo ključ-
nega pomena, da si bil član, da si pripadal neki organizirani skupini, ker
si s tem izražal ne le neki osebni interes (na primer po telesni vadbi, če si
bil član telovadnega društva), ampak tudi svetovni nazor (povsem jasna
je bila na primer nazorska pripadnost telovadca Sokola), bi organizaci-
ja gospodinj omogočila ženskam »izraziti svoje nezadovoljstvo, svoje želje,
stiske in potrebe«, v njej bi izmenjavale svoje izkušnje za »olajšanje in poe-
nostavljanje svojega dela«,124 skozi njeno zastopstvo pa bi si žene-gospodi-
nje »pridobile ugled, priznanje in uvažavanje gospodinjskega poklica«. Po-
membna naloga organizacije bi bila priprava izobraževalnih predavanj za
gospodinje in to ne zgolj teoretičnih, ampak tudi »z nazornim prikazo-
vanjem vsega novega, zares dobrega, kar so prinesle v gospodinjstvo tehnnika
in druge praktične vede in kar služi za olajšanje gospodinjstva v splošnem in
pripravljanja jedi še posebej«. Z namenom izobraževanja gospodinj naj bi
prirejali v okviru organizacije tudi poučne razstave, »ki kažejo pot, kako
priti s čim manjšimi žrtvami in gmotnimi napori do praktične gospodinjske
izobraženosti«.125
(Tudi) na podlagi te pobude so se jugoslovanske gospodinje v tridese-
tih letih prejšnjega stoletja organizirale in ustanovile Jugoslovansko zvezo
gospodinj, ki so jo sestavljali nacionalni odseki, na primer zelo delovna
slovenska Zveza gospodinj, in posebni strokovni odseki, zadolženi za raz-
121 M. S. Ostrovška, Ženski svet (1940), 204.
122 Izvestja. Po ženskem svetu, Ženski svet (1931), 237.
123 M. Govekar, Ženski svet (1931).
124 »Racionalizacija gospodinjskih poslov« bi bila ena od glavnih nalog take gospodinjske organizacije; raci-
onalizacija v pogojih (takratnega) gospodinjstva bi pomenila »z najmanjšimi žrtvami in s porabo najmanj-
ših sil doseči po možnosti največji delovni uspeh«, kot pravi Minka Govekar, n. m.
125 N. d., 15.
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
