Page 49 - Klaudija Šterman Ivančič, Urška Štremfel, Igor Peras in Barbara Japelj Pavešić • Občutek pripadnosti šoli, dobrobit in učna uspešnost učencev in učenk: vpogledi mednarodnih raziskav znanja. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2023
P. 49
teoretsko-kenceptualni okvir
niranje na ravni šole ali šolskih politik (Allen idr., 2018). Omenjeni avtorji
(prav tam) izpostavljajo pomen odnosov med učenci in učenkami ter učite-
lji in učiteljicami za spodbujanje občutka pripadnosti šoli ter vključevanje
družin učencev in učenk in širše skupnosti pri uvedbi intervencij na rav-
ni celotne šole. Ne nazadnje pa poudarjajo pomen razvoja pozitivnih zna-
čilnosti pri učencih in učenkah (na primer vestnosti, optimizma in samo-
spoštovanja).
2.5.2 Ugotovitve preteklih sistematičnih pregledov literature
Za zdaj je sicer zgolj peščica avtorjev opravila sistematični pregled literatu-
re na temo intervencij za krepitev občutka pripadnosti šoli pri učencih in
učenkah. Greenwood in Kelly (2019) sta izvedla sistematični pregled študij,
ki so vključevale poglede zaposlenih v šoli na krepitev občutka pripadno-
sti učencev in učenk. Študija je identificirala metode za krepitev tako na in-
dividualni ravni učencev in učenk kot tudi na sistemski ravni, to je celot-
ni ravni šole. Ugotovitve študije sicer kažejo, da učitelji v šolah poudarjajo
predvsem pomen mikrosistema (glejte na primer Allen idr., 2016; Bron-
fenbrenner in Morris, 2006), in sicer z zagotavljanjem podpore učiteljev in
učiteljic učencem in učenkam. Na sistemski ravni so po mnenju zaposle-
nih v šolah pomembni naslednji dejavniki: zavezanost vodstva šole spod-
bujanju občutka pripadnosti, zagotavljanje celostnega pristopa k šoli (angl.
whole school approach), komuniciranje in izmenjava pomembnih infor-
macij med učenci in učenkami ter zaposlenimi in vključevanje staršev.
Chapman in drugi (2013) so izvedli sistematični pregled 14 člankov, ki
vključujejo sedem različnih intervencij v šoli za spodbujanje občutka pri-
padnosti šoli. Štiri od sedmih intervencij so se izkazale za učinkovite, in
sicer: CDP (Child Development Project) (Battistich idr., 2003), IPSY (In-
formation + Psychosocial Competence = Protection) (Wenzel idr., 2009),
RHC (Raising Healthy Children) (Catalano idr., 2004) in SSDP (Seattle So-
cial Development Intervention) (Hawkins idr., 2001). Chapman in drugi
(2013) na podlagi opravljenega pregleda zaključujejo, da so intervencije za
spodbujanje občutka pripadnosti šoli dolgoročno lahko učinkovite. Izmed
omenjenih štirih iz pregleda literature se je kot vzdolžno učinkovita poka-
zala SSDP (Hawkins idr., 2001). Pozitivni učinek programa SSDP na obču-
tek pripadnosti šoli je bil zaznan še v srednji šoli (intervencija je bila izve-
dena za osnovnošolce) (Chapman idr., 2013).
Allen in drugi (2022) so izvedli pregled literature, v katerem so se
osredinili na intervencije za krepitev občutka pripadnosti šoli. Zaključi-
49
niranje na ravni šole ali šolskih politik (Allen idr., 2018). Omenjeni avtorji
(prav tam) izpostavljajo pomen odnosov med učenci in učenkami ter učite-
lji in učiteljicami za spodbujanje občutka pripadnosti šoli ter vključevanje
družin učencev in učenk in širše skupnosti pri uvedbi intervencij na rav-
ni celotne šole. Ne nazadnje pa poudarjajo pomen razvoja pozitivnih zna-
čilnosti pri učencih in učenkah (na primer vestnosti, optimizma in samo-
spoštovanja).
2.5.2 Ugotovitve preteklih sistematičnih pregledov literature
Za zdaj je sicer zgolj peščica avtorjev opravila sistematični pregled literatu-
re na temo intervencij za krepitev občutka pripadnosti šoli pri učencih in
učenkah. Greenwood in Kelly (2019) sta izvedla sistematični pregled študij,
ki so vključevale poglede zaposlenih v šoli na krepitev občutka pripadno-
sti učencev in učenk. Študija je identificirala metode za krepitev tako na in-
dividualni ravni učencev in učenk kot tudi na sistemski ravni, to je celot-
ni ravni šole. Ugotovitve študije sicer kažejo, da učitelji v šolah poudarjajo
predvsem pomen mikrosistema (glejte na primer Allen idr., 2016; Bron-
fenbrenner in Morris, 2006), in sicer z zagotavljanjem podpore učiteljev in
učiteljic učencem in učenkam. Na sistemski ravni so po mnenju zaposle-
nih v šolah pomembni naslednji dejavniki: zavezanost vodstva šole spod-
bujanju občutka pripadnosti, zagotavljanje celostnega pristopa k šoli (angl.
whole school approach), komuniciranje in izmenjava pomembnih infor-
macij med učenci in učenkami ter zaposlenimi in vključevanje staršev.
Chapman in drugi (2013) so izvedli sistematični pregled 14 člankov, ki
vključujejo sedem različnih intervencij v šoli za spodbujanje občutka pri-
padnosti šoli. Štiri od sedmih intervencij so se izkazale za učinkovite, in
sicer: CDP (Child Development Project) (Battistich idr., 2003), IPSY (In-
formation + Psychosocial Competence = Protection) (Wenzel idr., 2009),
RHC (Raising Healthy Children) (Catalano idr., 2004) in SSDP (Seattle So-
cial Development Intervention) (Hawkins idr., 2001). Chapman in drugi
(2013) na podlagi opravljenega pregleda zaključujejo, da so intervencije za
spodbujanje občutka pripadnosti šoli dolgoročno lahko učinkovite. Izmed
omenjenih štirih iz pregleda literature se je kot vzdolžno učinkovita poka-
zala SSDP (Hawkins idr., 2001). Pozitivni učinek programa SSDP na obču-
tek pripadnosti šoli je bil zaznan še v srednji šoli (intervencija je bila izve-
dena za osnovnošolce) (Chapman idr., 2013).
Allen in drugi (2022) so izvedli pregled literature, v katerem so se
osredinili na intervencije za krepitev občutka pripadnosti šoli. Zaključi-
49
