Page 48 - Klaudija Šterman Ivančič, Urška Štremfel, Igor Peras in Barbara Japelj Pavešić • Občutek pripadnosti šoli, dobrobit in učna uspešnost učencev in učenk: vpogledi mednarodnih raziskav znanja. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2023
P. 48
občutek pripadnosti šoli, dobrobit in učna uspešnost učencev in učenk
sov za krepitev občutka pripadnosti šoli (na primer oblikovanje odnosov
med učenci in učenkami, vključevanje učencev in učenk v pozitivne vrstni-
ške skupine). Tretjič, za občutek pripadnosti šoli učencev in učenk so po-
membni njihovi odnosi z odraslimi v šoli (na primer oblikovanje odnosov
med učenci in učenkami, učitelji in učiteljicami ter drugimi zaposlenimi v
šoli; zagotavljanje učencem in učenkam, da so odrasli v šoli vpeti v njihovo
izobraževanje). Četrtič, šole morajo zagotavljati možnosti za uspeh učen-
cev in učenk (na primer zaposlovanje učiteljev in učiteljic z visokim nabo-
rom znanja; zaposleni v šoli so učencem in učenkam pripravljeni nameniti
čas in podporo). Ugotovimo lahko, da so omenjeni dejavniki osnova za ra-
zumevanje občutka pripadnosti šoli in so bili potrjeni tudi z drugimi pre-
gledi literature (glejte na primer Šterman Ivančič idr., 2021).
Ameriški CDC (Centers for Disease Control and Prevention, 2009)
je oblikoval tudi šest strategij za krepitev občutka pripadnosti učencev in
učenk. V nadaljevanju navajamo kratek pregled teh strategij, ki so izpelja-
ne na podlagi predstavljenih štirih dejavnikov v tabeli 1 in so namenjene
deležnikom za pripravo ukrepov za spodbujanje občutka pripadnosti šoli.
Strategije, ki so podrobneje predstavljene v dokumentu, se nanašajo na:
− procese sprejemanja in oblikovanja odločitev v šoli;
− vključevanje družin učencev in učenk v šolske aktivnosti;
− krepitev različnih veščin učencev in učenk (na področju opravlja-
nja šolskih obveznosti, čustvenih in socialnih spretnosti);
− uporabo učinkovitih tehnik poučevanja in upravljanja z razre-
dom;
− zagotavljanje možnosti za profesionalni razvoj učiteljev in učite-
ljic ter drugih zaposlenih v šoli;
− oblikovanje spodbudnih odnosov v šoli.
Kot je razvidno iz povzetih strategij, je spodbujanje občutka pripa-
dnosti šoli kompleksen proces, ki vključuje zagotavljanje ustrezne šolske
klime na eni strani, na drugi pa tudi ponujanje možnosti za razvoj in uče-
nje učencev in učenk ter vključevanje njihovih družin. Razumevanje, da
je občutek pripadnosti šoli kompleksen proces, je povezovano tudi z razu-
mevanjem že prej omenjenih dejavnikov in kako le ti učinkujejo na učen-
ce in učenke.
Iz vsega omenjenega izhaja dejstvo, da je razumevanje dejavnikov, ki
zvišujejo ali znižujejo občutek pripadnosti šoli, bistveno. S tem je šolam in
oblikovalcem politik omogočeno, da izpostavijo ključne točke za interve-
48
sov za krepitev občutka pripadnosti šoli (na primer oblikovanje odnosov
med učenci in učenkami, vključevanje učencev in učenk v pozitivne vrstni-
ške skupine). Tretjič, za občutek pripadnosti šoli učencev in učenk so po-
membni njihovi odnosi z odraslimi v šoli (na primer oblikovanje odnosov
med učenci in učenkami, učitelji in učiteljicami ter drugimi zaposlenimi v
šoli; zagotavljanje učencem in učenkam, da so odrasli v šoli vpeti v njihovo
izobraževanje). Četrtič, šole morajo zagotavljati možnosti za uspeh učen-
cev in učenk (na primer zaposlovanje učiteljev in učiteljic z visokim nabo-
rom znanja; zaposleni v šoli so učencem in učenkam pripravljeni nameniti
čas in podporo). Ugotovimo lahko, da so omenjeni dejavniki osnova za ra-
zumevanje občutka pripadnosti šoli in so bili potrjeni tudi z drugimi pre-
gledi literature (glejte na primer Šterman Ivančič idr., 2021).
Ameriški CDC (Centers for Disease Control and Prevention, 2009)
je oblikoval tudi šest strategij za krepitev občutka pripadnosti učencev in
učenk. V nadaljevanju navajamo kratek pregled teh strategij, ki so izpelja-
ne na podlagi predstavljenih štirih dejavnikov v tabeli 1 in so namenjene
deležnikom za pripravo ukrepov za spodbujanje občutka pripadnosti šoli.
Strategije, ki so podrobneje predstavljene v dokumentu, se nanašajo na:
− procese sprejemanja in oblikovanja odločitev v šoli;
− vključevanje družin učencev in učenk v šolske aktivnosti;
− krepitev različnih veščin učencev in učenk (na področju opravlja-
nja šolskih obveznosti, čustvenih in socialnih spretnosti);
− uporabo učinkovitih tehnik poučevanja in upravljanja z razre-
dom;
− zagotavljanje možnosti za profesionalni razvoj učiteljev in učite-
ljic ter drugih zaposlenih v šoli;
− oblikovanje spodbudnih odnosov v šoli.
Kot je razvidno iz povzetih strategij, je spodbujanje občutka pripa-
dnosti šoli kompleksen proces, ki vključuje zagotavljanje ustrezne šolske
klime na eni strani, na drugi pa tudi ponujanje možnosti za razvoj in uče-
nje učencev in učenk ter vključevanje njihovih družin. Razumevanje, da
je občutek pripadnosti šoli kompleksen proces, je povezovano tudi z razu-
mevanjem že prej omenjenih dejavnikov in kako le ti učinkujejo na učen-
ce in učenke.
Iz vsega omenjenega izhaja dejstvo, da je razumevanje dejavnikov, ki
zvišujejo ali znižujejo občutek pripadnosti šoli, bistveno. S tem je šolam in
oblikovalcem politik omogočeno, da izpostavijo ključne točke za interve-
48
