Page 30 - Klaudija Šterman Ivančič, Urška Štremfel, Igor Peras in Barbara Japelj Pavešić • Občutek pripadnosti šoli, dobrobit in učna uspešnost učencev in učenk: vpogledi mednarodnih raziskav znanja. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2023
P. 30
občutek pripadnosti šoli, dobrobit in učna uspešnost učencev in učenk
Slovenija
Iz pregleda temeljne nacionalne zakonodaje (Zakon o organizaciji in finan-
ciranju vzgoje in izobraževanja, Zakon o vrtcih, Zakon o osnovni šoli, Za-
kon o gimnazijah, Zakon o poklicnem in strokovnem izobraževanju) je
razvidno, da občutek pripadnosti šoli ni eksplicitno opredeljen med cilji in
načeli oziroma drugimi določbami na področju vzgoje in izobraževanja.
Zelo implicitno bi občutek pripadnosti šoli lahko povezali s ciljem »razvi-
janja zavesti o državni pripadnosti in identiteti« v smislu različnih identi-
tet, ki jih v svojem razvoju gradijo učenci in učenke.
Tudi v izvedbenih dokumentih je občutek pripadnosti šoli le impli-
citno omenjen. V Programskih smernicah za delo oddelčnega učiteljske-
ga zbora in oddelčne skupnosti v osnovnih in srednjih šolah ter v dijaških
domovih (2005) je med usmeritvami, ki naj bi šolam omogočale pripravo
konkretnih načrtov za delo, v sklopu »Razvijanje kulture in klime, pove-
čevanje socialno integracijske vloge šole in povečevanje stopnje vključe-
nosti otrok, priprava učencev in učenk za kakovostno življenje v skup-
nosti« kot ena izmed temeljnih potreb vsakega člana oddelčne in šolske
skupnosti, ki naj bi jo šole zagotavljale, poleg varnosti, sprejetosti, uve-
ljavljanja, spoštovanja in prijateljstva navedena tudi pripadnost. V Pripo-
ročilih o načinih oblikovanja in uresničevanja vzgojnega načrta osnov-
ne šole (2008) pa je izpostavljena potreba učencev in učenk po sprejetosti,
pripadnosti in vključenosti učencev in učenk v skupnost ne glede na nji-
hove posebnosti. Poudarjeno je: »Učenec, ki je vključen in sodeluje, čuti
pripadnost in sprejetost.«
Iz pregleda nacionalnih javnopolitičnih dokumentov je razvidno, da
pomen občutka pripadnosti šoli ni neprepoznan, da pa mu ni namenje-
ne večje pozornosti v obliki ciljev in načel vzgoje in izobraževanja v Slo-
veniji.
Šole v Sloveniji
Upoštevajoč, da slovenski učenci in učenke ter dijaki in dijakinje v raz-
ličnih raziskavah (na primer PISA, TIMSS, PIRLS) izražajo nižji obču-
tek pripadnosti šoli, kot je mednarodno povprečje, ter ob ugotovitvi, da
občutek pripadnosti šoli ni eksplicitno opredeljen kot cilj in načelo vzgo-
je in izobraževanja v slovenskem in evropskem javnopolitičnem okviru,
se poraja vprašanje, koliko pozornosti slovenske šole dejansko namenja-
jo razvoju občutka pripadnosti šoli. Šole občutek pripadnosti šoli opre-
deljujejo v okviru različnih formalnih dokumentov, kot so letni delovni
30
Slovenija
Iz pregleda temeljne nacionalne zakonodaje (Zakon o organizaciji in finan-
ciranju vzgoje in izobraževanja, Zakon o vrtcih, Zakon o osnovni šoli, Za-
kon o gimnazijah, Zakon o poklicnem in strokovnem izobraževanju) je
razvidno, da občutek pripadnosti šoli ni eksplicitno opredeljen med cilji in
načeli oziroma drugimi določbami na področju vzgoje in izobraževanja.
Zelo implicitno bi občutek pripadnosti šoli lahko povezali s ciljem »razvi-
janja zavesti o državni pripadnosti in identiteti« v smislu različnih identi-
tet, ki jih v svojem razvoju gradijo učenci in učenke.
Tudi v izvedbenih dokumentih je občutek pripadnosti šoli le impli-
citno omenjen. V Programskih smernicah za delo oddelčnega učiteljske-
ga zbora in oddelčne skupnosti v osnovnih in srednjih šolah ter v dijaških
domovih (2005) je med usmeritvami, ki naj bi šolam omogočale pripravo
konkretnih načrtov za delo, v sklopu »Razvijanje kulture in klime, pove-
čevanje socialno integracijske vloge šole in povečevanje stopnje vključe-
nosti otrok, priprava učencev in učenk za kakovostno življenje v skup-
nosti« kot ena izmed temeljnih potreb vsakega člana oddelčne in šolske
skupnosti, ki naj bi jo šole zagotavljale, poleg varnosti, sprejetosti, uve-
ljavljanja, spoštovanja in prijateljstva navedena tudi pripadnost. V Pripo-
ročilih o načinih oblikovanja in uresničevanja vzgojnega načrta osnov-
ne šole (2008) pa je izpostavljena potreba učencev in učenk po sprejetosti,
pripadnosti in vključenosti učencev in učenk v skupnost ne glede na nji-
hove posebnosti. Poudarjeno je: »Učenec, ki je vključen in sodeluje, čuti
pripadnost in sprejetost.«
Iz pregleda nacionalnih javnopolitičnih dokumentov je razvidno, da
pomen občutka pripadnosti šoli ni neprepoznan, da pa mu ni namenje-
ne večje pozornosti v obliki ciljev in načel vzgoje in izobraževanja v Slo-
veniji.
Šole v Sloveniji
Upoštevajoč, da slovenski učenci in učenke ter dijaki in dijakinje v raz-
ličnih raziskavah (na primer PISA, TIMSS, PIRLS) izražajo nižji obču-
tek pripadnosti šoli, kot je mednarodno povprečje, ter ob ugotovitvi, da
občutek pripadnosti šoli ni eksplicitno opredeljen kot cilj in načelo vzgo-
je in izobraževanja v slovenskem in evropskem javnopolitičnem okviru,
se poraja vprašanje, koliko pozornosti slovenske šole dejansko namenja-
jo razvoju občutka pripadnosti šoli. Šole občutek pripadnosti šoli opre-
deljujejo v okviru različnih formalnih dokumentov, kot so letni delovni
30
