Page 45 - Klaudija Šterman Ivančič in Urška Štremfel • Globalne kompetence slovenskih učencev in učenk: konceptualni in empirični vpogledi. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2023. Digitalna knjižnica, Dissertationes 45
P. 45
konceptualni okvir globalnih kompetenc
Šolski dejavniki
Občutek pripadnosti šoli in globalne kompetence
Namen tega dela študije izhaja iz predpostavk, da globalno državljanstvo
vključuje tudi grajenje novih identitet in novo obliko pripadnosti (člo-
veštvu in globalni skupnosti). Ta ni lokalna, kulturna, socialna, nacionalna
ali politična, temveč etična (Rivera in Carson, 2015), saj se nanaša na identi-
fikacijo z vsemi človeškimi bitji in odgovornost do njih. McFarland in dru-
gi (2019) menijo, da čeprav sta globalna identifikacija in pripadnost global-
ni skupnosti pojmovana kot različna konstrukta, rezultati merjenj kažejo,
da sta medsebojno tesno povezana in predstavljata pomembno afektivno
dimenzijo globalnega državljanstva.4 Kot pomemben element globalnega
državljanstva pripadnost širši globalni skupnosti in človeštvu opredelita
tudi Svet Evrope (2008) in UNESCO (2015).
Posamezniki pripadajo več skupinam, zato je zanje značilnih več oblik
pripadnosti in identitet (družinska, šolska, generacijska, kulturna, lokalna,
nacionalna). Globalno državljanstvo zahteva od posameznikov doseganje
občutljivega ravnotežja med kulturno, nacionalno in globalno identifika-
cijo (Banks, 1997). Pri tem je ključno razumeti, da so kulturne, nacionalne
in globalne izkušnje ter identifikacije interaktivne in medsebojno dinamič-
no povezane. Kulturna, nacionalna in globalna identifikacija so po nara-
vi razvijajoče se, kar pomeni, da posamezniki lahko dosežejo zdravo in
premišljeno nacionalno identifikacijo le, če so dosegli zdravo in premišlje-
no kulturno identifikacijo, ter da lahko razvijejo premišljeno in pozitivno
globalno identifikacijo le, če so razvili realistično, premišljeno in pozitiv-
no nacionalno identifikacijo. Državljanska vzgoja in globalno izobraževa-
nje naj bi zato učence podpirala pri razvoju identifikacije in pripadnosti lo-
kalni, nacionalni in globalni skupnosti. Globalna identiteta in pripadnost
tvorita kozmopolitanizem. Kozmopoliti vidijo sebe kot državljane sveta, ki
se bodo odločali in delovali v globalnem interesu, kar bo koristno za člo-
veštvo (Nussbaum, 2002).
Izhajajoč iz predpostavk, da sta pripadnost in identiteta razvijajoči se
in povezani in da je bil občutek pripadnosti šoli v znanstvenih razpravah
že prepoznan kot pomemben dejavnik akademskih dosežkov in blagosta-
nja učencev (pregled v Šterman Ivančič idr., 2021), nas je v odsotnosti razi-
4 O. Ichilov (1998) navaja, da državljanstvo vključuje dve dimenziji: pravno (pravice in
odgovornosti) in afektivno (identiteto in občutek pripadnosti, opolnomočenje in de-
lovanje).
45
Šolski dejavniki
Občutek pripadnosti šoli in globalne kompetence
Namen tega dela študije izhaja iz predpostavk, da globalno državljanstvo
vključuje tudi grajenje novih identitet in novo obliko pripadnosti (člo-
veštvu in globalni skupnosti). Ta ni lokalna, kulturna, socialna, nacionalna
ali politična, temveč etična (Rivera in Carson, 2015), saj se nanaša na identi-
fikacijo z vsemi človeškimi bitji in odgovornost do njih. McFarland in dru-
gi (2019) menijo, da čeprav sta globalna identifikacija in pripadnost global-
ni skupnosti pojmovana kot različna konstrukta, rezultati merjenj kažejo,
da sta medsebojno tesno povezana in predstavljata pomembno afektivno
dimenzijo globalnega državljanstva.4 Kot pomemben element globalnega
državljanstva pripadnost širši globalni skupnosti in človeštvu opredelita
tudi Svet Evrope (2008) in UNESCO (2015).
Posamezniki pripadajo več skupinam, zato je zanje značilnih več oblik
pripadnosti in identitet (družinska, šolska, generacijska, kulturna, lokalna,
nacionalna). Globalno državljanstvo zahteva od posameznikov doseganje
občutljivega ravnotežja med kulturno, nacionalno in globalno identifika-
cijo (Banks, 1997). Pri tem je ključno razumeti, da so kulturne, nacionalne
in globalne izkušnje ter identifikacije interaktivne in medsebojno dinamič-
no povezane. Kulturna, nacionalna in globalna identifikacija so po nara-
vi razvijajoče se, kar pomeni, da posamezniki lahko dosežejo zdravo in
premišljeno nacionalno identifikacijo le, če so dosegli zdravo in premišlje-
no kulturno identifikacijo, ter da lahko razvijejo premišljeno in pozitivno
globalno identifikacijo le, če so razvili realistično, premišljeno in pozitiv-
no nacionalno identifikacijo. Državljanska vzgoja in globalno izobraževa-
nje naj bi zato učence podpirala pri razvoju identifikacije in pripadnosti lo-
kalni, nacionalni in globalni skupnosti. Globalna identiteta in pripadnost
tvorita kozmopolitanizem. Kozmopoliti vidijo sebe kot državljane sveta, ki
se bodo odločali in delovali v globalnem interesu, kar bo koristno za člo-
veštvo (Nussbaum, 2002).
Izhajajoč iz predpostavk, da sta pripadnost in identiteta razvijajoči se
in povezani in da je bil občutek pripadnosti šoli v znanstvenih razpravah
že prepoznan kot pomemben dejavnik akademskih dosežkov in blagosta-
nja učencev (pregled v Šterman Ivančič idr., 2021), nas je v odsotnosti razi-
4 O. Ichilov (1998) navaja, da državljanstvo vključuje dve dimenziji: pravno (pravice in
odgovornosti) in afektivno (identiteto in občutek pripadnosti, opolnomočenje in de-
lovanje).
45
