Page 74 - Karmen Pižorn, Alja Lipavic Oštir in Janja Žmavc, ur. • Obrazi več-/raznojezičnosti. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2022. Digitalna knjižnica, Dissertationes 44
P. 74
jezikov (npr. latinščino), saj tako učenci dobijo dober vpogled v evrop-
sko kulturno dediščino‘, pri kateri se jih 37,3 % ni moglo odločiti, 41,6 % pa
se jih je (popolnoma) strinjalo. Strinjali so se verjetno predvsem tisti starši,
ki so se tudi sami učili klasičnih jezikov oziroma so se med svojim izobra-
ževanjem z njimi vsaj srečali.
Pri naslednji trditvi so bili starši precej bolj enotni, saj se je velika veči-
na (popolnoma) strinjala, in sicer pri ‚V šoli bi se morali učiti vsaj dveh tujih
jezikov‘ (76,5 %). Pri tem je pomembno zavedanje, da se vsakega nadaljnje-
ga tujega jezika učimo lažje, saj se že usvojene jezikovne strategije in strate-
gije učenja tujih jezikov med jeziki prenašajo. Na ravni šole je pomembno
zmanjšati jasno mejo med jeziki in se usmeriti v oblikovanje skupnega jezi-
kovnega učnega načrta. Vse to je pomembno, saj je temeljni cilj pouka vsa-
kega tujega jezika ta, da je učenec sposoben navezovati stike v tujem jeziku,
pa čeprav le na vstopni ravni.
Kar 84,3 % staršev se (popolnoma) strinja s tem, da bi moralo uče-
nje jezikov potekati na različnih zahtevnostnih ravneh. Pri trditvi ‚Sloven-
ski šolski sistem (pravilniki, zakonodaja) je oblikovan tako, da pri učencih
spodbuja večjezičnost in poznavanje različnih kultur‘ so bili manj enotni,
saj se jih je 56,2 % (popolnoma) strinjalo; 34,2 % pa se jih ni moglo odloči-
ti. Velika večina (65,4 %) se (sploh) ni strinjala, da je skrb za učenje tujih je-
zikov zlasti stvar šole, kar je precej vzpodbudno, saj vemo, kako zelo je po-
membo, da se tuje jezike učimo tudi zunaj šolskih prostorov in kontekstov.
Kot navajata Epstein in Sheldon (2006), starši potrebujejo nenehne infor-
macije učiteljev, da lahko ostanejo vpleteni v šolanje svojih otrok.
Vzpodbuden je tudi podatek, da velika večina staršev doma spodbuja
učenje tujih jezikov (92,9 %). Kar nekaj avtorjev, med drugimi Desforges in
Abouchaar (2003), Gardner (1985) in Griffith (1996), poudarjajo, kako po-
membna je vpletenost staršev pri uspehu njihovih otrok v šoli na splošno in
pri učenju tujih jezikov (Lindgren in Muňoz 2013; Mihaljević in Djigunović
2009; Xuesong 2006). S tem, da imajo doma dovolj literature v tujih jezikih
za podporo pri učenju, se je (popolnoma) strinjalo 55,7 % anketirancev, 22,2
% pa se jih ni moglo odločiti. Mnenja so bila spet deljena pri trditvi ‚Učitelji
tujih jezikov znajo motivirati mojega otroka za učenje tujih jezikov‘, pri ka-
teri se je 57,5 % staršev strinjalo, kar 27,6 % pa se jih ni moglo odločiti. Hewi-
tt (2009) poudarja, da starši lahko šele takrat, ko so v nenehnem stiku z ot-
roki, nudijo podporo, kažejo interes za njihov napredek in »nadzorujejo«
svojo vpletenost pri tem, kako dobro jim gre v šoli in zunaj nje. Zanimiv je
tudi podatek, da niso vsi starši enotni glede učenja tujih jezikov, saj so starši
74
sko kulturno dediščino‘, pri kateri se jih 37,3 % ni moglo odločiti, 41,6 % pa
se jih je (popolnoma) strinjalo. Strinjali so se verjetno predvsem tisti starši,
ki so se tudi sami učili klasičnih jezikov oziroma so se med svojim izobra-
ževanjem z njimi vsaj srečali.
Pri naslednji trditvi so bili starši precej bolj enotni, saj se je velika veči-
na (popolnoma) strinjala, in sicer pri ‚V šoli bi se morali učiti vsaj dveh tujih
jezikov‘ (76,5 %). Pri tem je pomembno zavedanje, da se vsakega nadaljnje-
ga tujega jezika učimo lažje, saj se že usvojene jezikovne strategije in strate-
gije učenja tujih jezikov med jeziki prenašajo. Na ravni šole je pomembno
zmanjšati jasno mejo med jeziki in se usmeriti v oblikovanje skupnega jezi-
kovnega učnega načrta. Vse to je pomembno, saj je temeljni cilj pouka vsa-
kega tujega jezika ta, da je učenec sposoben navezovati stike v tujem jeziku,
pa čeprav le na vstopni ravni.
Kar 84,3 % staršev se (popolnoma) strinja s tem, da bi moralo uče-
nje jezikov potekati na različnih zahtevnostnih ravneh. Pri trditvi ‚Sloven-
ski šolski sistem (pravilniki, zakonodaja) je oblikovan tako, da pri učencih
spodbuja večjezičnost in poznavanje različnih kultur‘ so bili manj enotni,
saj se jih je 56,2 % (popolnoma) strinjalo; 34,2 % pa se jih ni moglo odloči-
ti. Velika večina (65,4 %) se (sploh) ni strinjala, da je skrb za učenje tujih je-
zikov zlasti stvar šole, kar je precej vzpodbudno, saj vemo, kako zelo je po-
membo, da se tuje jezike učimo tudi zunaj šolskih prostorov in kontekstov.
Kot navajata Epstein in Sheldon (2006), starši potrebujejo nenehne infor-
macije učiteljev, da lahko ostanejo vpleteni v šolanje svojih otrok.
Vzpodbuden je tudi podatek, da velika večina staršev doma spodbuja
učenje tujih jezikov (92,9 %). Kar nekaj avtorjev, med drugimi Desforges in
Abouchaar (2003), Gardner (1985) in Griffith (1996), poudarjajo, kako po-
membna je vpletenost staršev pri uspehu njihovih otrok v šoli na splošno in
pri učenju tujih jezikov (Lindgren in Muňoz 2013; Mihaljević in Djigunović
2009; Xuesong 2006). S tem, da imajo doma dovolj literature v tujih jezikih
za podporo pri učenju, se je (popolnoma) strinjalo 55,7 % anketirancev, 22,2
% pa se jih ni moglo odločiti. Mnenja so bila spet deljena pri trditvi ‚Učitelji
tujih jezikov znajo motivirati mojega otroka za učenje tujih jezikov‘, pri ka-
teri se je 57,5 % staršev strinjalo, kar 27,6 % pa se jih ni moglo odločiti. Hewi-
tt (2009) poudarja, da starši lahko šele takrat, ko so v nenehnem stiku z ot-
roki, nudijo podporo, kažejo interes za njihov napredek in »nadzorujejo«
svojo vpletenost pri tem, kako dobro jim gre v šoli in zunaj nje. Zanimiv je
tudi podatek, da niso vsi starši enotni glede učenja tujih jezikov, saj so starši
74
