Page 79 - Karmen Pižorn, Alja Lipavic Oštir in Janja Žmavc, ur. • Obrazi več-/raznojezičnosti. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2022. Digitalna knjižnica, Dissertationes 44
P. 79
stališče staršev osnovnošolcev do raznojezičnosti
5. Diskusija
V diskusiji bomo predstavili nekaj zanimivosti, ki so se pojavile med anali-
zo vprašalnika. Začetek učenja tujih jezikov je bil pri starših večinoma po-
zneje kot pri otrocih, saj je večina odgovorila, da so se tuje jezike začeli učiti
med šolanjem v osnovni šoli (82,8 %). Samo 10,5 % sodelujočih staršev se je
tuje jezike začelo učiti v vrtcu; 1,2 % pa šele v srednji šoli. Kar se tiče angle-
ščine, so se je starši v manjšem deležu učili v osnovni šoli. Nabor jezikov,
ki so se jih učili v formalnem šolskem okolju, je izredno širok, čeprav so se
jih učili v manjših odstotkih. Vprašani so se v največjem deležu v osnovni
šoli učili angleščino (69,5 %) in nemščino (69 %), sledijo slovenščina (24,8
%), hrvaščina (27,1 %), srbščina (17,9 %), italijanščina (11,1 %), madžarščina
(9,9 %), latinščina (8,2 %), francoščina (6,5 %), bosanščina (2,6 %), ruščina
(2 %), španščina (1,6 %), z manj kot 1 % pa so zastopani naslednji jeziki: sta-
ra grščina, kitajščina, romunščina, češčina, slovaščina, arabščina, alban-
ščina, nizozemščina, ukrajinščina in japonščina, grščina, makedonščina,
švedščina, hetitščina, stara indijščina, esperanto in portugalščina. Podob-
na slovenska raziskava (Dagarin Fojkar in Pižorn, 2014) je pokazala, da se
je večina staršev (70 %) učila enega ali dva tuja jezika, 25 % se je učilo tri
tuje jezike, 5 % pa kar štiri ali več. Tudi v tej raziskavi so kot najbolj upora-
ben jezik označili angleščino (66 %), sledili sta nemščina (14 %) in italijan-
ščina (5 %).
V primerjavi z današnjo situacijo lahko vidimo, da se je manj star-
šev (kot učencev danes) učilo angleščine kot tujega jezika, saj je v zadnjih
par desetletjih angleščina postala lingua franca in obenem jezik, ki je nu-
jen za enakopravno delovanje v globalnem svetu. Hkrati lahko spoznamo,
da je danes v šolah in po domovih veliko odraslih, ki imajo izkušnje oziro-
ma znanja številnih jezikov na različno visokih ravneh, kar pa najverjetneje
ostaja neizkoriščen potencial. Pri otrocih je pri poučevanju prvih in drugih
tujih jezikov treba uporabljati pristopa integrirane didaktike in (medseboj-
nega) razumevanja med sorodnimi jeziki, saj se učijo oziroma uporabljajo
več jezikov. Ta pristopa sta morda staršem manj poznana, saj so se med šo-
lanjem z njima najverjetneje srečevali redkeje. Zato je o teh pristopih po-
membno ozaveščati tudi druge deležnike, ki niso neposredno vključeni v
(tuje-)jezikovni razred.
Kar se tiče učenja jezikov zunaj šolskega konteksta, se približno tre-
tjina staršev ni vključila vanj. Pri vprašanju glede tujih jezikov, vključno s
klasičnimi, ki so se jih starši učili zunaj šole (na tečajih, pri bivanju v tujini,
sami prek spleta itn.), je 28,3 % sodelujočih oziroma slaba tretjina označila,
79
5. Diskusija
V diskusiji bomo predstavili nekaj zanimivosti, ki so se pojavile med anali-
zo vprašalnika. Začetek učenja tujih jezikov je bil pri starših večinoma po-
zneje kot pri otrocih, saj je večina odgovorila, da so se tuje jezike začeli učiti
med šolanjem v osnovni šoli (82,8 %). Samo 10,5 % sodelujočih staršev se je
tuje jezike začelo učiti v vrtcu; 1,2 % pa šele v srednji šoli. Kar se tiče angle-
ščine, so se je starši v manjšem deležu učili v osnovni šoli. Nabor jezikov,
ki so se jih učili v formalnem šolskem okolju, je izredno širok, čeprav so se
jih učili v manjših odstotkih. Vprašani so se v največjem deležu v osnovni
šoli učili angleščino (69,5 %) in nemščino (69 %), sledijo slovenščina (24,8
%), hrvaščina (27,1 %), srbščina (17,9 %), italijanščina (11,1 %), madžarščina
(9,9 %), latinščina (8,2 %), francoščina (6,5 %), bosanščina (2,6 %), ruščina
(2 %), španščina (1,6 %), z manj kot 1 % pa so zastopani naslednji jeziki: sta-
ra grščina, kitajščina, romunščina, češčina, slovaščina, arabščina, alban-
ščina, nizozemščina, ukrajinščina in japonščina, grščina, makedonščina,
švedščina, hetitščina, stara indijščina, esperanto in portugalščina. Podob-
na slovenska raziskava (Dagarin Fojkar in Pižorn, 2014) je pokazala, da se
je večina staršev (70 %) učila enega ali dva tuja jezika, 25 % se je učilo tri
tuje jezike, 5 % pa kar štiri ali več. Tudi v tej raziskavi so kot najbolj upora-
ben jezik označili angleščino (66 %), sledili sta nemščina (14 %) in italijan-
ščina (5 %).
V primerjavi z današnjo situacijo lahko vidimo, da se je manj star-
šev (kot učencev danes) učilo angleščine kot tujega jezika, saj je v zadnjih
par desetletjih angleščina postala lingua franca in obenem jezik, ki je nu-
jen za enakopravno delovanje v globalnem svetu. Hkrati lahko spoznamo,
da je danes v šolah in po domovih veliko odraslih, ki imajo izkušnje oziro-
ma znanja številnih jezikov na različno visokih ravneh, kar pa najverjetneje
ostaja neizkoriščen potencial. Pri otrocih je pri poučevanju prvih in drugih
tujih jezikov treba uporabljati pristopa integrirane didaktike in (medseboj-
nega) razumevanja med sorodnimi jeziki, saj se učijo oziroma uporabljajo
več jezikov. Ta pristopa sta morda staršem manj poznana, saj so se med šo-
lanjem z njima najverjetneje srečevali redkeje. Zato je o teh pristopih po-
membno ozaveščati tudi druge deležnike, ki niso neposredno vključeni v
(tuje-)jezikovni razred.
Kar se tiče učenja jezikov zunaj šolskega konteksta, se približno tre-
tjina staršev ni vključila vanj. Pri vprašanju glede tujih jezikov, vključno s
klasičnimi, ki so se jih starši učili zunaj šole (na tečajih, pri bivanju v tujini,
sami prek spleta itn.), je 28,3 % sodelujočih oziroma slaba tretjina označila,
79
