Page 68 - Karmen Pižorn, Alja Lipavic Oštir in Janja Žmavc, ur. • Obrazi več-/raznojezičnosti. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2022. Digitalna knjižnica, Dissertationes 44
P. 68
i na posameznika (Council of Europe, b. d.; Ministrstvo Republike Slo-
venije za šolstvo in šport, 2011; Fielding, 2015).
1.2 Raznojezična zmožnost staršev osnovnošolcev
Čeprav raznojezičnost ni nov pojem (Glaser, 2005; Cenoz, 2013), je v (med)
jezikovnem izobraževanju veljavo pridobil s Skupnim evropskim okvirom
za jezike (SEJO) (ang. Common European Framework of Reference for lan-
guages (CEFR); Ministrstvo Republike Slovenije za šolstvo in šport (2011))
leta 2001 in v dopolnjeni izdaji leta 2018 z dodanimi opisniki za raznoje-
zičnost (Council of Europe, 2001 in 2018). Raznojezično izobraževanje ses-
tavljata dva glavna vidika – izobraževanje za raznojezičnost in izobraževa-
nje skozi raznojezičnost. Razumevanje in doživljanje raznolikosti jezikov
in kultur pa je obenem cilj kakovostnega izobraževanja. Udejanjanje razno-
jezičnega izobraževanja je sestavljeno iz številnih ključnih konceptov, in si-
cer iz celovitega pogleda na jezike v izobraževanju, jezikovnega reperto-
arja in različno razvitih zmožnosti; koncepta, da raznojezičnost pomeni
normo in je dosegljiva za vse; koristi, ki jih ima raznojezično izobraževa-
nje na kognitivnem in družbenem področju; ter iz koncepta, da raznojezič-
na zmožnost stremi k opolnomočenju vseh učencev ter drugih deležnikov
(Evropski center za sodobne jezike, b. d.). Ti koncepti skupaj sestavljajo t.
i. teoretični okvir raznojezičnega izobraževanja. Sama raznojezična zmo-
žnost pa je sestavljena iz treh sestavin, tj. iz znanja, stališč in spretnosti, te
pa so podrobneje razdelane z opisniki v Referenčnem okviru za pluralistič-
ne pristope k jezikom in kulturam: zmožnosti in viri – ROPP (Kač, ur., 2017;
ang. A Framework of Reference for Pluralistic Approaches to Languages and
Cultures: Competences and Resources – FREPA, 2012).
Na področju raznojezičnosti so že bile podane smernice za razvoj in
implementacijo učnega načrta za raznojezično in medkulturno izobraže-
vanje (Beacco idr., 2016), izvedene so bile raziskave o vlogi učitelja in star-
šev pri učenju tujih jezikov (Desforges in Abouchaar, 2003; Moon, 2006;
Hewitt, 2009; Lindgren in Muñoz, 2013), poleg tega pa tudi empirične raz-
iskave kažejo, da razvoj pismenosti v dveh oziroma več jezikih raznoje-
zičnim posameznikom prinaša ne le jezikovne, temveč tudi številne druge
prednosti, npr. razvitejše besedišče v maternem jeziku, razvitejše govorne
spretnosti v maternem jeziku in vseh drugih jezikih, sposobnost hitrejše-
ga učenja dodatnih novih jezikov itn. (Nikolov in Mihaljević Djigunović,
2006; Pinter, 2006; Nikolov 2009a in 2009b).
68
venije za šolstvo in šport, 2011; Fielding, 2015).
1.2 Raznojezična zmožnost staršev osnovnošolcev
Čeprav raznojezičnost ni nov pojem (Glaser, 2005; Cenoz, 2013), je v (med)
jezikovnem izobraževanju veljavo pridobil s Skupnim evropskim okvirom
za jezike (SEJO) (ang. Common European Framework of Reference for lan-
guages (CEFR); Ministrstvo Republike Slovenije za šolstvo in šport (2011))
leta 2001 in v dopolnjeni izdaji leta 2018 z dodanimi opisniki za raznoje-
zičnost (Council of Europe, 2001 in 2018). Raznojezično izobraževanje ses-
tavljata dva glavna vidika – izobraževanje za raznojezičnost in izobraževa-
nje skozi raznojezičnost. Razumevanje in doživljanje raznolikosti jezikov
in kultur pa je obenem cilj kakovostnega izobraževanja. Udejanjanje razno-
jezičnega izobraževanja je sestavljeno iz številnih ključnih konceptov, in si-
cer iz celovitega pogleda na jezike v izobraževanju, jezikovnega reperto-
arja in različno razvitih zmožnosti; koncepta, da raznojezičnost pomeni
normo in je dosegljiva za vse; koristi, ki jih ima raznojezično izobraževa-
nje na kognitivnem in družbenem področju; ter iz koncepta, da raznojezič-
na zmožnost stremi k opolnomočenju vseh učencev ter drugih deležnikov
(Evropski center za sodobne jezike, b. d.). Ti koncepti skupaj sestavljajo t.
i. teoretični okvir raznojezičnega izobraževanja. Sama raznojezična zmo-
žnost pa je sestavljena iz treh sestavin, tj. iz znanja, stališč in spretnosti, te
pa so podrobneje razdelane z opisniki v Referenčnem okviru za pluralistič-
ne pristope k jezikom in kulturam: zmožnosti in viri – ROPP (Kač, ur., 2017;
ang. A Framework of Reference for Pluralistic Approaches to Languages and
Cultures: Competences and Resources – FREPA, 2012).
Na področju raznojezičnosti so že bile podane smernice za razvoj in
implementacijo učnega načrta za raznojezično in medkulturno izobraže-
vanje (Beacco idr., 2016), izvedene so bile raziskave o vlogi učitelja in star-
šev pri učenju tujih jezikov (Desforges in Abouchaar, 2003; Moon, 2006;
Hewitt, 2009; Lindgren in Muñoz, 2013), poleg tega pa tudi empirične raz-
iskave kažejo, da razvoj pismenosti v dveh oziroma več jezikih raznoje-
zičnim posameznikom prinaša ne le jezikovne, temveč tudi številne druge
prednosti, npr. razvitejše besedišče v maternem jeziku, razvitejše govorne
spretnosti v maternem jeziku in vseh drugih jezikih, sposobnost hitrejše-
ga učenja dodatnih novih jezikov itn. (Nikolov in Mihaljević Djigunović,
2006; Pinter, 2006; Nikolov 2009a in 2009b).
68
