Page 66 - Karmen Pižorn, Alja Lipavic Oštir in Janja Žmavc, ur. • Obrazi več-/raznojezičnosti. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2022. Digitalna knjižnica, Dissertationes 44
P. 66
ov obravnava jezike kot del enotnega integriranega sistema in omogoča
možnost mešanja oblik komunikacije, npr. uporabo slovnice, intonacije in
besedišča enega jezika med sporazumevanjem v drugem jeziku. Prepleta-
nje jezikovnih kodov združuje različne različice jezika (narečja, sleng ipd.),
ter s tem pripomore k veljavi vseh jezikov. Čezjezičnost pa obsega celoten
jezikovni repertoar govorca, ne glede na spoštovanje družbeno in politič-
no opredeljenih meja nacionalnih in državnih jezikov (Otheguy, García in
Reid, 2015), osredinja pa se predvsem na funkcionalno uporabo jezika, tj.
kako naj bi te jezike uporabljali za učinkovito komunikacijo in učenje (Pic-
cardo in Galante, 2018). Omenjenim terminom in obenem razvoju koncep-
ta več-/raznojezične zmožnosti pa sta, kot navaja Cook (2016), skupni dve
predpostavki: več-/raznojezična zmožnost obsega celoten sistem vseh jezi-
kov posameznika oziroma skupnosti in njihove povezave; več-/raznojezič-
na zmožnost vpliva na celoten um, torej na vse posameznikove jezikovne in
kognitivne sisteme, ne glede na jezik.
Spremembe, prisotne vse od začetka 20. stoletja, predvsem globaliza-
cija in razvoj novih tehnologij, so močno povečale stik med jezikovnimi
skupnostmi, ki so bile pred tem izolirane. Zmotno razmišljanje o jeziku kot
dodatnem, diskretnem sistemu, pri čemer imamo ločene kognitivne pre-
dalčke za posamezne jezike z različnimi kompetencami za vsakega, so na-
domestile ugotovitve raziskav, da so jeziki nenehno v stiku, da vzajemno
vplivajo drug na drugega in jih je mogoče prilagoditi različnim namenom
(Makoni in Pennycook, 2007; Canagarajah, 2013). Zato se raziskave na po-
dročju več-/raznojezičnosti na začetku niso osredinjale na jezike kot izo-
braževalno sredstvo, temveč na ljudi, jezikovno politiko in prostor, v ka-
terem so uporabljali različne jezike in besedišča (Canagarajah, 2013). Kot
navajajo Ollerhead, Choi in French (2018), je to širjenje novih načinov kon-
ceptualizacije jezikovne raznolikosti pripeljalo do razlikovanja med ter-
minoma večjezičnost in raznojezičnost. Medtem ko večjezičnost označuje
različne jezike, ki soobstajajo na neki fizični lokaciji oziroma v nekem soci-
alnem kontekstu, med raznojezičnost štejemo primere, ko posameznikovi
repertoarji sovpadajo in se razvijajo na različne načine z obzirom na posa-
mezne jezike, narečja in registre. Večjezičnost je torej preučevanje t. i. soci-
alnega stika, raznojezičnost pa omogoča preučevanje posameznikovega re-
pertoarja v različnih jezikih (Moore in Gajo, 2009). Raznojezičnost je bila
tako prepoznana kot pomemben okvir za poučevanje jezikov. Canagarajah
in Liynage (2012) trdita, da raznojezičnost v nasprotju z večjezičnostjo do-
pušča interakcijo in vzajemen vpliv jezikov na bolj dinamičen način. Več-
66
možnost mešanja oblik komunikacije, npr. uporabo slovnice, intonacije in
besedišča enega jezika med sporazumevanjem v drugem jeziku. Prepleta-
nje jezikovnih kodov združuje različne različice jezika (narečja, sleng ipd.),
ter s tem pripomore k veljavi vseh jezikov. Čezjezičnost pa obsega celoten
jezikovni repertoar govorca, ne glede na spoštovanje družbeno in politič-
no opredeljenih meja nacionalnih in državnih jezikov (Otheguy, García in
Reid, 2015), osredinja pa se predvsem na funkcionalno uporabo jezika, tj.
kako naj bi te jezike uporabljali za učinkovito komunikacijo in učenje (Pic-
cardo in Galante, 2018). Omenjenim terminom in obenem razvoju koncep-
ta več-/raznojezične zmožnosti pa sta, kot navaja Cook (2016), skupni dve
predpostavki: več-/raznojezična zmožnost obsega celoten sistem vseh jezi-
kov posameznika oziroma skupnosti in njihove povezave; več-/raznojezič-
na zmožnost vpliva na celoten um, torej na vse posameznikove jezikovne in
kognitivne sisteme, ne glede na jezik.
Spremembe, prisotne vse od začetka 20. stoletja, predvsem globaliza-
cija in razvoj novih tehnologij, so močno povečale stik med jezikovnimi
skupnostmi, ki so bile pred tem izolirane. Zmotno razmišljanje o jeziku kot
dodatnem, diskretnem sistemu, pri čemer imamo ločene kognitivne pre-
dalčke za posamezne jezike z različnimi kompetencami za vsakega, so na-
domestile ugotovitve raziskav, da so jeziki nenehno v stiku, da vzajemno
vplivajo drug na drugega in jih je mogoče prilagoditi različnim namenom
(Makoni in Pennycook, 2007; Canagarajah, 2013). Zato se raziskave na po-
dročju več-/raznojezičnosti na začetku niso osredinjale na jezike kot izo-
braževalno sredstvo, temveč na ljudi, jezikovno politiko in prostor, v ka-
terem so uporabljali različne jezike in besedišča (Canagarajah, 2013). Kot
navajajo Ollerhead, Choi in French (2018), je to širjenje novih načinov kon-
ceptualizacije jezikovne raznolikosti pripeljalo do razlikovanja med ter-
minoma večjezičnost in raznojezičnost. Medtem ko večjezičnost označuje
različne jezike, ki soobstajajo na neki fizični lokaciji oziroma v nekem soci-
alnem kontekstu, med raznojezičnost štejemo primere, ko posameznikovi
repertoarji sovpadajo in se razvijajo na različne načine z obzirom na posa-
mezne jezike, narečja in registre. Večjezičnost je torej preučevanje t. i. soci-
alnega stika, raznojezičnost pa omogoča preučevanje posameznikovega re-
pertoarja v različnih jezikih (Moore in Gajo, 2009). Raznojezičnost je bila
tako prepoznana kot pomemben okvir za poučevanje jezikov. Canagarajah
in Liynage (2012) trdita, da raznojezičnost v nasprotju z večjezičnostjo do-
pušča interakcijo in vzajemen vpliv jezikov na bolj dinamičen način. Več-
66
