Page 67 - Karmen Pižorn, Alja Lipavic Oštir in Janja Žmavc, ur. • Obrazi več-/raznojezičnosti. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2022. Digitalna knjižnica, Dissertationes 44
P. 67
stališče staršev osnovnošolcev do raznojezičnosti
jezičnost jezike ločuje na družbeni in individualni ravni ter teži k ločevanju
naprednega obvladovanja vsakega posameznega jezika, ki ga oseba govori.
Raznojezičnost pa se po drugi strani osredinja na dejstvo, da se jeziki pove-
zujejo predvsem na osebnostni ravni vsakega posameznika. Poudarja dina-
mičen proces jezikovnega prevzema in uporabe v nasprotju z obvladanjem
posameznega jezika. Prehod iz večjezičnosti k raznojezičnosti torej spod-
buja uporabo predhodnega jezikovnega in kulturnega znanja z namenom,
da bi se naučili oziroma vsaj spoznali več jezikov in kultur (Conteh in Me-
ier, 2014; May, 2014; Kubota, 2016). Rezultat omenjenega procesa jezikov-
nega prevzema in uporabe je integriran raznojezični repertoar, na katerega
se govorec lahko opre glede na različne potrebe oziroma situacije. V evrop-
skem jezikovnem prostoru raznojezičnost označuje posameznikovo znanje
dveh ali več jezikov, večjezičnost pa označuje zemljepisno lokacijo, na ka-
teri različni jeziki soobstajajo. V anglosaškem prostoru raznojezičnost poi-
menujejo kot posameznikovo ali individualno (ang. individual multilingu-
alism), večjezičnost pa kot družbeno (ang. societal multilingualism; Ruiz de
Zarobe in Ruiz de Zarobe, 2015). Raznojezični posameznik po besedah Ru-
tar Leban idr. (2013) obvlada različne jezike in jezikovne različice na različ-
nih jezikovnih in težavnostnih ravneh glede na pretekle izkušnje. V doku-
mentu SEJO (2011) pojem raznojezičnost predstavijo kot celoto, sestavljeno
iz znanja jezikov in izkušenj, ki jih je pridobil posameznik. Pri tem je po-
membno razumeti, da posameznik svojo sporazumevalno zmožnost gra-
di tako, da svoje izkušnje in znanje dojema kot celoto in ne kot posamezne
in enkratne izkušnje. Raznojezična zmožnost tako pomeni posamezniko-
vo zmožnost funkcionalnega sporazumevanja v različnih kulturnih in jezi-
kovnih okoliščinah. V dokumentu SEJO (2011, str. 9) je zapisano: »Politika
jezikovnega izobraževanja Sveta Evrope torej temelji na ključnem konceptu
raznojezičnosti posameznika (ang. plurilingualism), ki jo je treba ločevati
od večjezičnosti (ang. multilingualism), saj raznojezičnost ‚ni le vsota čim-
bolj popolne jezikovne zmožnosti v posameznih tujih jezikih, ampak je ce-
lovit posameznikov jezikovni repertoar, sestavljen tudi iz najmanjših jezi-
kovnih drobcev posameznih jezikov.‘« Večjezičnost in raznojezičnost sta
torej po navedbi Rutar Leban idr. (2013) ključna dejavnika, ki omogoča-
ta demokratično državljanstvo in sta v evropskem prostoru ena najpogo-
stejših in najučinkovitejših oblik komunikacije v javni razpravi. Omenje-
na koncepta v svojem bistvu zastopata vrednote, kot so strpnost, toleranca,
sprejemanje različnosti, drugačnosti in sprejemanje manjšin. V tej raziska-
vi bomo poenoteno uporabljali termin raznojezičnost, saj se bomo osredi-
67
jezičnost jezike ločuje na družbeni in individualni ravni ter teži k ločevanju
naprednega obvladovanja vsakega posameznega jezika, ki ga oseba govori.
Raznojezičnost pa se po drugi strani osredinja na dejstvo, da se jeziki pove-
zujejo predvsem na osebnostni ravni vsakega posameznika. Poudarja dina-
mičen proces jezikovnega prevzema in uporabe v nasprotju z obvladanjem
posameznega jezika. Prehod iz večjezičnosti k raznojezičnosti torej spod-
buja uporabo predhodnega jezikovnega in kulturnega znanja z namenom,
da bi se naučili oziroma vsaj spoznali več jezikov in kultur (Conteh in Me-
ier, 2014; May, 2014; Kubota, 2016). Rezultat omenjenega procesa jezikov-
nega prevzema in uporabe je integriran raznojezični repertoar, na katerega
se govorec lahko opre glede na različne potrebe oziroma situacije. V evrop-
skem jezikovnem prostoru raznojezičnost označuje posameznikovo znanje
dveh ali več jezikov, večjezičnost pa označuje zemljepisno lokacijo, na ka-
teri različni jeziki soobstajajo. V anglosaškem prostoru raznojezičnost poi-
menujejo kot posameznikovo ali individualno (ang. individual multilingu-
alism), večjezičnost pa kot družbeno (ang. societal multilingualism; Ruiz de
Zarobe in Ruiz de Zarobe, 2015). Raznojezični posameznik po besedah Ru-
tar Leban idr. (2013) obvlada različne jezike in jezikovne različice na različ-
nih jezikovnih in težavnostnih ravneh glede na pretekle izkušnje. V doku-
mentu SEJO (2011) pojem raznojezičnost predstavijo kot celoto, sestavljeno
iz znanja jezikov in izkušenj, ki jih je pridobil posameznik. Pri tem je po-
membno razumeti, da posameznik svojo sporazumevalno zmožnost gra-
di tako, da svoje izkušnje in znanje dojema kot celoto in ne kot posamezne
in enkratne izkušnje. Raznojezična zmožnost tako pomeni posamezniko-
vo zmožnost funkcionalnega sporazumevanja v različnih kulturnih in jezi-
kovnih okoliščinah. V dokumentu SEJO (2011, str. 9) je zapisano: »Politika
jezikovnega izobraževanja Sveta Evrope torej temelji na ključnem konceptu
raznojezičnosti posameznika (ang. plurilingualism), ki jo je treba ločevati
od večjezičnosti (ang. multilingualism), saj raznojezičnost ‚ni le vsota čim-
bolj popolne jezikovne zmožnosti v posameznih tujih jezikih, ampak je ce-
lovit posameznikov jezikovni repertoar, sestavljen tudi iz najmanjših jezi-
kovnih drobcev posameznih jezikov.‘« Večjezičnost in raznojezičnost sta
torej po navedbi Rutar Leban idr. (2013) ključna dejavnika, ki omogoča-
ta demokratično državljanstvo in sta v evropskem prostoru ena najpogo-
stejših in najučinkovitejših oblik komunikacije v javni razpravi. Omenje-
na koncepta v svojem bistvu zastopata vrednote, kot so strpnost, toleranca,
sprejemanje različnosti, drugačnosti in sprejemanje manjšin. V tej raziska-
vi bomo poenoteno uporabljali termin raznojezičnost, saj se bomo osredi-
67
