Page 38 - Karmen Pižorn, Alja Lipavic Oštir in Janja Žmavc, ur. • Obrazi več-/raznojezičnosti. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2022. Digitalna knjižnica, Dissertationes 44
P. 38
ih (Borg, 2009, str. 334). Ukvarjajo se predvsem s tem, kar učitelji mislijo,
verjamejo in vedo. Omogočajo nam vpogled v miselne procese učiteljev, ki
se odražajo seveda na njihovem didaktičnem in pedagoškem delu.
Na tem mestu izpostavljamo tri manjše raziskave, narejene v Sloveni-
ji v zadnjih letih. Osredotočamo se na izključno na slovenski prostor, saj
razumevanje večjezičnosti in uspešnosti učenja jezikov ni enotno v vseh
evropskih državah. Ker se empirični del prispevka nanaša samo na zapo-
slene v šolah v Sloveniji, ostajamo tudi tukaj v tem okvirju.
Odnos vzgojiteljic do učenja tujih jezikov (in večjezičnosti) v pred-
šolskem obdobju (Kunej, 2011) kaže načeloma pozitivna stališča vzgojite-
ljic (n=122, iz različnih krajev Sloveniji) do učenja tujih jezikov v predšol-
skem obdobju, obenem pa se njihova stališča pokažejo kot paradoksalna.
Vzgojiteljice namreč menijo, da učenje tujih jezikov ni primerno za otro-
ke, ki imajo težave z razvojem govora, obenem pa menijo, da učenje tu-
jih jezikov pozitivno vpliva na razvoj prvega jezika. Ta paradoks kaže na
to, da je zavedanje in poznavanje razvoja (tuje)jezikovnih spretnosti vzgo-
jiteljicam premalo poznano, sploh kar zadeva sodobnejše raziskave. Goto-
vo takšne raziskave nakazujejo, da je potrebno preveriti vsebine študijskih
programov s področja predšolske vzgoje in vsebine programov profesio-
nalnega izobraževanja zaposlenih v šolstvu. Raziskava med učitelji špan-
ščine v Sloveniji (Podgoršek Rožanc, 2017) na sicer izjemno majhnem vzor-
cu (n=33) je pokazala, da so učitelji večinoma naklonjeni uvajanju TJ2 v
2. ali 3. VIO osnovne šole, kar pomeni, da ne uvidijo prednosti zgodnje-
ga učenja tujih jezikov. Prav tako jih približno polovico meni, da TJ ne sme
biti obvezni predmet v osnovni šoli. Tudi takšno stališče kaže na nepo-
znavanje ali nestrinjanje s sodobnimi pogledi na razvijanje večjezičnosti.
S tem sovpada tudi stališče iz iste raziskave, da je za TJ2 primerno obdob-
je, v katerem učenci lažje razumejo in usvojijo slovnico. To stališče postavl-
ja pod vprašaj poznavanje in ponotranjanje sodobnih pristopov na pod-
ročju učenja in poučevanja tujih jezikov. Študenti študijskih programov
na področju šolstva so nedvomno tudi zanimiva ciljna skupina, kadar
govorimo o stališčih učiteljev do jezikov, saj gre za skupine, ki bodo kmalu
sami realizirali jezikovno in šolsko politiko v izobraževalnih ustanovah.
Raziskava med študenti razrednega pouka (Pratnemer, 2017; n=183) je po-
kazala zelo pozitivna splošna stališča do učenja jezikov – znanje jezikov je
dandanes izjemno pomembno, spretnosti v angleščini sodijo med osnovne
spretnosti in večina študentov si želi, da bi obvladali še kak drug tuji jezik.
Prav tako podpirajo zgodnje učenje angleščine. Ob tem je analiza poka-
38
verjamejo in vedo. Omogočajo nam vpogled v miselne procese učiteljev, ki
se odražajo seveda na njihovem didaktičnem in pedagoškem delu.
Na tem mestu izpostavljamo tri manjše raziskave, narejene v Sloveni-
ji v zadnjih letih. Osredotočamo se na izključno na slovenski prostor, saj
razumevanje večjezičnosti in uspešnosti učenja jezikov ni enotno v vseh
evropskih državah. Ker se empirični del prispevka nanaša samo na zapo-
slene v šolah v Sloveniji, ostajamo tudi tukaj v tem okvirju.
Odnos vzgojiteljic do učenja tujih jezikov (in večjezičnosti) v pred-
šolskem obdobju (Kunej, 2011) kaže načeloma pozitivna stališča vzgojite-
ljic (n=122, iz različnih krajev Sloveniji) do učenja tujih jezikov v predšol-
skem obdobju, obenem pa se njihova stališča pokažejo kot paradoksalna.
Vzgojiteljice namreč menijo, da učenje tujih jezikov ni primerno za otro-
ke, ki imajo težave z razvojem govora, obenem pa menijo, da učenje tu-
jih jezikov pozitivno vpliva na razvoj prvega jezika. Ta paradoks kaže na
to, da je zavedanje in poznavanje razvoja (tuje)jezikovnih spretnosti vzgo-
jiteljicam premalo poznano, sploh kar zadeva sodobnejše raziskave. Goto-
vo takšne raziskave nakazujejo, da je potrebno preveriti vsebine študijskih
programov s področja predšolske vzgoje in vsebine programov profesio-
nalnega izobraževanja zaposlenih v šolstvu. Raziskava med učitelji špan-
ščine v Sloveniji (Podgoršek Rožanc, 2017) na sicer izjemno majhnem vzor-
cu (n=33) je pokazala, da so učitelji večinoma naklonjeni uvajanju TJ2 v
2. ali 3. VIO osnovne šole, kar pomeni, da ne uvidijo prednosti zgodnje-
ga učenja tujih jezikov. Prav tako jih približno polovico meni, da TJ ne sme
biti obvezni predmet v osnovni šoli. Tudi takšno stališče kaže na nepo-
znavanje ali nestrinjanje s sodobnimi pogledi na razvijanje večjezičnosti.
S tem sovpada tudi stališče iz iste raziskave, da je za TJ2 primerno obdob-
je, v katerem učenci lažje razumejo in usvojijo slovnico. To stališče postavl-
ja pod vprašaj poznavanje in ponotranjanje sodobnih pristopov na pod-
ročju učenja in poučevanja tujih jezikov. Študenti študijskih programov
na področju šolstva so nedvomno tudi zanimiva ciljna skupina, kadar
govorimo o stališčih učiteljev do jezikov, saj gre za skupine, ki bodo kmalu
sami realizirali jezikovno in šolsko politiko v izobraževalnih ustanovah.
Raziskava med študenti razrednega pouka (Pratnemer, 2017; n=183) je po-
kazala zelo pozitivna splošna stališča do učenja jezikov – znanje jezikov je
dandanes izjemno pomembno, spretnosti v angleščini sodijo med osnovne
spretnosti in večina študentov si želi, da bi obvladali še kak drug tuji jezik.
Prav tako podpirajo zgodnje učenje angleščine. Ob tem je analiza poka-
38
