Page 134 - Karmen Pižorn, Alja Lipavic Oštir in Janja Žmavc, ur. • Obrazi več-/raznojezičnosti. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2022. Digitalna knjižnica, Dissertationes 44
P. 134
2. Književnost v okviru kurikula za jezikovni pouk
Kot pomemben del kulture, ki se oblikuje s pomočjo jezika, je književnost
v okviru medkulturnega pristopa poučevanja jezika neobhoden element. A
tudi izven medkulturnega pristopa veliko dejstev govori o koristih obrav-
nave književnosti v okviru jezikovnega pouka, in sicer: književnost spod-
buja miselne procese, zagotavlja usvajanje jezikovnih vzorcev in razvija
višjo sporazumevalno zmožnost, prav tako književna dela širijo bralčevo
življenjsko izkušnjo, pomagajo pri vzpostavljanju kariernih konceptov ipd.
Študije Raymonda Mara in sodelavcev so tudi pokazale, da se posamezni-
ki, ki pogosto berejo fikcijo, zlasti romane, bolje vživijo v druge ljudi in svet
gledajo z njihove perspektive (Mar idr., 2006). Miha Kovač, ki na osnovi so-
delovanja v mednarodnih raziskavah branja izpostavlja deset razlogov, za-
radi katerih je branje knjig še smiselno, za branje leposlovja pravi, da “je
ena od učinkovitejših oblik treninga empatije” (Kovač, 2020, str. 67).
To lahko pojasnimo z namensko strukturo literarnega dela, ki ga je In-
garden (1931) opredelil kot rezultat umetniškega ustvarjanja, ki hkrati vse-
buje lastnosti resničnega in ideala, čeprav v resnici ni ne eno ne drugo. Za
literarno delo je značilno tudi, da postane neodvisno od svojega ustvarjal-
ca v trenutku, ko se rodi. Tako je osnovna oblika, v kateri obstaja literatu-
ra, odprt, večglasen, neskončen dialog in njen naravni način razpravljanja
ni „sistematična znanstvena analiza, temveč hermenevtično razumevanje“
(Dolinar, 2001, str. 554−555).
Na ta intenziven odnos bralca do literature v bralnem procesu opozar-
ja tudi Frank Furedi, ki je zato kritičen do pojava, ko se v angleško govo-
rečem svetu včasih branje zamenjuje s pismenostjo. Medtem ko je pisme-
nost zgolj nujna veščina za dešifriranje pisanega besedila, je branje veliko
več. Branje vključuje tudi interpretacijo in imaginacijo, “je dar kulture, s
katerim poiščemo pomen”, bralca, ki to počne in je sposoben razločevanja
in avtonomne presoje, pa je treba ohraniti kot kulturni ideal (Furedi, 2017,
str. 9, 12).
Tako ni presenetljivo, da je v zadnjih desetletjih tudi prevladujoča me-
todološka usmeritev literarne zgodovine receptivna estetika, ki se ukvarja z
aktivno vlogo bralca pri oblikovanju literarnega pomena. Bralec je pomem-
ben soavtor besedila (Jauss, 1998). Recepcijska estetika ali teorija recepcije
(Holub, 1984) se je rodila iz upora proti pozitivizmu, ki razlaga pomen dela
zgolj na osnovi avtorjevih namenov, in proti teorijam, ki se ukvarjajo iz-
ključno z besedili. Nasprotno recepcijska teorija poudarja, da literarno delo
134
Kot pomemben del kulture, ki se oblikuje s pomočjo jezika, je književnost
v okviru medkulturnega pristopa poučevanja jezika neobhoden element. A
tudi izven medkulturnega pristopa veliko dejstev govori o koristih obrav-
nave književnosti v okviru jezikovnega pouka, in sicer: književnost spod-
buja miselne procese, zagotavlja usvajanje jezikovnih vzorcev in razvija
višjo sporazumevalno zmožnost, prav tako književna dela širijo bralčevo
življenjsko izkušnjo, pomagajo pri vzpostavljanju kariernih konceptov ipd.
Študije Raymonda Mara in sodelavcev so tudi pokazale, da se posamezni-
ki, ki pogosto berejo fikcijo, zlasti romane, bolje vživijo v druge ljudi in svet
gledajo z njihove perspektive (Mar idr., 2006). Miha Kovač, ki na osnovi so-
delovanja v mednarodnih raziskavah branja izpostavlja deset razlogov, za-
radi katerih je branje knjig še smiselno, za branje leposlovja pravi, da “je
ena od učinkovitejših oblik treninga empatije” (Kovač, 2020, str. 67).
To lahko pojasnimo z namensko strukturo literarnega dela, ki ga je In-
garden (1931) opredelil kot rezultat umetniškega ustvarjanja, ki hkrati vse-
buje lastnosti resničnega in ideala, čeprav v resnici ni ne eno ne drugo. Za
literarno delo je značilno tudi, da postane neodvisno od svojega ustvarjal-
ca v trenutku, ko se rodi. Tako je osnovna oblika, v kateri obstaja literatu-
ra, odprt, večglasen, neskončen dialog in njen naravni način razpravljanja
ni „sistematična znanstvena analiza, temveč hermenevtično razumevanje“
(Dolinar, 2001, str. 554−555).
Na ta intenziven odnos bralca do literature v bralnem procesu opozar-
ja tudi Frank Furedi, ki je zato kritičen do pojava, ko se v angleško govo-
rečem svetu včasih branje zamenjuje s pismenostjo. Medtem ko je pisme-
nost zgolj nujna veščina za dešifriranje pisanega besedila, je branje veliko
več. Branje vključuje tudi interpretacijo in imaginacijo, “je dar kulture, s
katerim poiščemo pomen”, bralca, ki to počne in je sposoben razločevanja
in avtonomne presoje, pa je treba ohraniti kot kulturni ideal (Furedi, 2017,
str. 9, 12).
Tako ni presenetljivo, da je v zadnjih desetletjih tudi prevladujoča me-
todološka usmeritev literarne zgodovine receptivna estetika, ki se ukvarja z
aktivno vlogo bralca pri oblikovanju literarnega pomena. Bralec je pomem-
ben soavtor besedila (Jauss, 1998). Recepcijska estetika ali teorija recepcije
(Holub, 1984) se je rodila iz upora proti pozitivizmu, ki razlaga pomen dela
zgolj na osnovi avtorjevih namenov, in proti teorijam, ki se ukvarjajo iz-
ključno z besedili. Nasprotno recepcijska teorija poudarja, da literarno delo
134
