Page 98 - Ana Mlekuž in Igor Ž. Žagar, ur. • Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju: učenje in poučevanje na daljavo - izkušnje, problemi, perspektive. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2022. Digitalna knjižnica, Dissertationes 43
P. 98
r aziskovanje v vzgoji in izobr aževanju: učenje in poučevanje na daljavo
ki v šolske klopi vrnili istega leta v mesecu maju, so pedagoške aktivnosti v
višjih letnikih srednjih šol in v visokem šolstvu še naprej potekale na dalja-
vo. V drugem šolskem in akademskem letu (2021/2022) so se izvajale peda-
goške dejavnosti na različne načine: od izključno dela na daljavo in hibri-
dnega pouka (del učečih se je šolal v šolskih klopeh oz. predavalnicah, del
na daljavo) do pouka oz. predavanj v živo. Poraja se vprašanje, ali digitalne
tehnologije za pouk na daljavo tudi po koncu pandemije covida-19 postaja-
jo »nova normalnost« in ali bi to lahko pomenilo, kot trdi Šimenc (2021: 19),
»da je obdobje krize razumljeno tudi kot prvi korak k normalizaciji novih
tehnologij«. Poraja se tudi vprašanje, ali so vsi deležniki v času od pričetka
pandemije covida-19 uspeli usvojiti rokovanje z digitalnimi tehnologijami,
kar nas še posebej zanima v primeru poučevanja TJS na slovenskih univer-
zah. Visokošolski učitelji in sodelavci so morali hitro organizirati poučeva-
nje na daljavo, racionalizirati in prilagoditi pedagoške vsebine ter poiskati
primerne metode ocenjevanja. Nekateri so sicer že uporabljali komunika-
cijske platforme (npr. Zoom, Skype, Microsoft Teams, Exam.net ipd.), plat-
forme za vrednotenje (npr. Exam.net, Moodle), internetne vprašalnike ipd.
(Gradišek in Polak, 2021: 287), vendar so v času dela izključno na daljavo
to postale edine možnosti množičnega komuniciranja, vrednotenja in oce-
njevanja znanja na daljavo. Na tem mestu moramo spomniti na posebnosti
poučevanja na daljavo, saj je komunikacija večinoma asinhrona ter je pisna
oz. besedna, v manjši meri pa jo seveda dopolnjuje nebesedna komunika-
cija (Potts, 2018). Poleg tega je na tem mestu treba poudariti pomembnost
ugotovitve, da naj bi bili visokošolski učitelji in sodelavci vešči uporabe di-
gitalnih tehnologij ter spletnih poučevalnih orodij (Rasheed et al., 2020).
V zvezi z izobraževanjem na daljavo zaradi zaprtja pedagoških inštitu-
cij v zadnjih dveh desetletjih sta že Leung in Keing (2003) preučevala nači-
ne, kako se je kitajska univerza v Hong Kongu spomladi leta 2003 odzvala
na SARS (hudi akutni respiratorni sindrom). Kljub neizvajanju pedagoške-
ga procesa v živo so številni profesorji poučevali po spletu. Avtorja ugotav
ljata, da je bila večina profesorjev že pred krizo SARS seznanjena s splet-
nimi učnimi platformami, vendar jih je ta situacija vseeno spodbudila, da
so odkrili, kako uporabljati zapletenejše funkcije (npr. pripravo spletnih
kvizov).
Čeravno faktorjev starost predavatelja in vpliv slednjega na delo na
daljavo nismo raziskovali, na tem mestu omenjamo ugotovitve Ingersolla
(2004), ki trdi, da mlajši učitelji, ki so bili pri izobraževanju in/ali usposab
ljanju verjetneje izpostavljeni digitalnim tehnologijam, svojo poklicno pot
98
ki v šolske klopi vrnili istega leta v mesecu maju, so pedagoške aktivnosti v
višjih letnikih srednjih šol in v visokem šolstvu še naprej potekale na dalja-
vo. V drugem šolskem in akademskem letu (2021/2022) so se izvajale peda-
goške dejavnosti na različne načine: od izključno dela na daljavo in hibri-
dnega pouka (del učečih se je šolal v šolskih klopeh oz. predavalnicah, del
na daljavo) do pouka oz. predavanj v živo. Poraja se vprašanje, ali digitalne
tehnologije za pouk na daljavo tudi po koncu pandemije covida-19 postaja-
jo »nova normalnost« in ali bi to lahko pomenilo, kot trdi Šimenc (2021: 19),
»da je obdobje krize razumljeno tudi kot prvi korak k normalizaciji novih
tehnologij«. Poraja se tudi vprašanje, ali so vsi deležniki v času od pričetka
pandemije covida-19 uspeli usvojiti rokovanje z digitalnimi tehnologijami,
kar nas še posebej zanima v primeru poučevanja TJS na slovenskih univer-
zah. Visokošolski učitelji in sodelavci so morali hitro organizirati poučeva-
nje na daljavo, racionalizirati in prilagoditi pedagoške vsebine ter poiskati
primerne metode ocenjevanja. Nekateri so sicer že uporabljali komunika-
cijske platforme (npr. Zoom, Skype, Microsoft Teams, Exam.net ipd.), plat-
forme za vrednotenje (npr. Exam.net, Moodle), internetne vprašalnike ipd.
(Gradišek in Polak, 2021: 287), vendar so v času dela izključno na daljavo
to postale edine možnosti množičnega komuniciranja, vrednotenja in oce-
njevanja znanja na daljavo. Na tem mestu moramo spomniti na posebnosti
poučevanja na daljavo, saj je komunikacija večinoma asinhrona ter je pisna
oz. besedna, v manjši meri pa jo seveda dopolnjuje nebesedna komunika-
cija (Potts, 2018). Poleg tega je na tem mestu treba poudariti pomembnost
ugotovitve, da naj bi bili visokošolski učitelji in sodelavci vešči uporabe di-
gitalnih tehnologij ter spletnih poučevalnih orodij (Rasheed et al., 2020).
V zvezi z izobraževanjem na daljavo zaradi zaprtja pedagoških inštitu-
cij v zadnjih dveh desetletjih sta že Leung in Keing (2003) preučevala nači-
ne, kako se je kitajska univerza v Hong Kongu spomladi leta 2003 odzvala
na SARS (hudi akutni respiratorni sindrom). Kljub neizvajanju pedagoške-
ga procesa v živo so številni profesorji poučevali po spletu. Avtorja ugotav
ljata, da je bila večina profesorjev že pred krizo SARS seznanjena s splet-
nimi učnimi platformami, vendar jih je ta situacija vseeno spodbudila, da
so odkrili, kako uporabljati zapletenejše funkcije (npr. pripravo spletnih
kvizov).
Čeravno faktorjev starost predavatelja in vpliv slednjega na delo na
daljavo nismo raziskovali, na tem mestu omenjamo ugotovitve Ingersolla
(2004), ki trdi, da mlajši učitelji, ki so bili pri izobraževanju in/ali usposab
ljanju verjetneje izpostavljeni digitalnim tehnologijam, svojo poklicno pot
98
