Page 103 - Ana Mlekuž in Igor Ž. Žagar, ur. • Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju: učenje in poučevanje na daljavo - izkušnje, problemi, perspektive. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2022. Digitalna knjižnica, Dissertationes 43
P. 103
stališča univer zitetnih študentov do orodij za poučevanje na daljavo ...
4.1 Prevajalna metoda
M. Celce-Murcia (1991: 3) meni, da je ta metoda razširitev pristopa, ki se
uporablja za poučevanje klasičnih jezikov, na poučevanje modernih jezi-
kov. Pouk poteka v maternem jeziku učencev. Med učnim procesom se cilj-
ni jezik skoraj ne uporablja, saj je poudarek na slovničnem razčlenjevanju,
tj. na obliki in pregibanju besed. Poudarek je na zgodnjem branju zahtev-
nih klasičnih besedil. Rezultat takšnega pristopa je običajno nezmožnost
učenca, da bi jezik uporabljal za sporazumevanje.
4.2 Slušno-jezikovna metoda
Richards in Rodgers (2014: 58) menita, da pristop temelji na »Colemano-
vem poročilu iz leta 1929, ki priporoča na branju temelječ pristop k pou-
čevanju jezikov v ameriških šolah in fakultetah«. Ta pristop je poudarjal
poučevanje razumevanja besedila. Ni bilo nujno, da učenci vse povedano
razumejo, vendar so lahko vodili pogovor. Zaradi te metode so se učenci
učili do deset ur na dan, šest dni na teden (ibid.: 59). Ta vrsta metodologi-
je je izhajala iz intenzivnosti stika s ciljnim jezikom. Po tej metodi se pouk
začne z dialogi. Slovnične strukture si sledijo po zaporedju, pravila se pou-
čujejo induktivno; spretnosti si sledijo po zaporedju. Ta metoda obsega po-
slušanje, govorjenje, branje in pisanje. Od samega začetka je poudarjena iz-
govorjava. Slovnica je v začetnih fazah učenja jezika zelo omejena. Učitelj
mora obvladati le strukture, besedišče ipd., saj so njegove učne dejavnosti
in gradiva skrbno nadzorovani (Celce-Murcia, 1991: 3).
4.3 Pristop raznoterih inteligentnosti
Derakhshan in M. Faribi (2015) menita, da obstaja pozitivna povezava med
različnimi inteligentnostmi in učenjem angleščine. Prvič je teorijo več inte-
ligentnosti (MIT) predlagal Gardner (1983), ki je predstavil nekaj osnovnih
tipov človeške inteligentnosti (jezikovna, matematična, glasbena, prostor-
ska, telesno-kinestetična, medosebna in znotrajosebna). Na začetku je av-
tor navajal obstoj sedmih vrst inteligentnosti, z nadaljnjim raziskovanjem
pa je predlagal še osmo vrsto, »naturalistično inteligentnost«, zdaj pa obsta-
ja tudi možnost devete vrste, »čustvene inteligentnosti« (Armstrong, 2008).
Derakhshan in M. Faribi (2015: 66) poročata o vključevanju MI (angl.
multiple intelligences) v poučevanje jezikov. Pravita, da so izobraževalci
učiteljev tujih jezikov odgovorni za oblikovanje učnih načrtov za progra-
me, ki bodočim učiteljem angleščine kot tujega jezika (EFL – angl. Engli-
103
4.1 Prevajalna metoda
M. Celce-Murcia (1991: 3) meni, da je ta metoda razširitev pristopa, ki se
uporablja za poučevanje klasičnih jezikov, na poučevanje modernih jezi-
kov. Pouk poteka v maternem jeziku učencev. Med učnim procesom se cilj-
ni jezik skoraj ne uporablja, saj je poudarek na slovničnem razčlenjevanju,
tj. na obliki in pregibanju besed. Poudarek je na zgodnjem branju zahtev-
nih klasičnih besedil. Rezultat takšnega pristopa je običajno nezmožnost
učenca, da bi jezik uporabljal za sporazumevanje.
4.2 Slušno-jezikovna metoda
Richards in Rodgers (2014: 58) menita, da pristop temelji na »Colemano-
vem poročilu iz leta 1929, ki priporoča na branju temelječ pristop k pou-
čevanju jezikov v ameriških šolah in fakultetah«. Ta pristop je poudarjal
poučevanje razumevanja besedila. Ni bilo nujno, da učenci vse povedano
razumejo, vendar so lahko vodili pogovor. Zaradi te metode so se učenci
učili do deset ur na dan, šest dni na teden (ibid.: 59). Ta vrsta metodologi-
je je izhajala iz intenzivnosti stika s ciljnim jezikom. Po tej metodi se pouk
začne z dialogi. Slovnične strukture si sledijo po zaporedju, pravila se pou-
čujejo induktivno; spretnosti si sledijo po zaporedju. Ta metoda obsega po-
slušanje, govorjenje, branje in pisanje. Od samega začetka je poudarjena iz-
govorjava. Slovnica je v začetnih fazah učenja jezika zelo omejena. Učitelj
mora obvladati le strukture, besedišče ipd., saj so njegove učne dejavnosti
in gradiva skrbno nadzorovani (Celce-Murcia, 1991: 3).
4.3 Pristop raznoterih inteligentnosti
Derakhshan in M. Faribi (2015) menita, da obstaja pozitivna povezava med
različnimi inteligentnostmi in učenjem angleščine. Prvič je teorijo več inte-
ligentnosti (MIT) predlagal Gardner (1983), ki je predstavil nekaj osnovnih
tipov človeške inteligentnosti (jezikovna, matematična, glasbena, prostor-
ska, telesno-kinestetična, medosebna in znotrajosebna). Na začetku je av-
tor navajal obstoj sedmih vrst inteligentnosti, z nadaljnjim raziskovanjem
pa je predlagal še osmo vrsto, »naturalistično inteligentnost«, zdaj pa obsta-
ja tudi možnost devete vrste, »čustvene inteligentnosti« (Armstrong, 2008).
Derakhshan in M. Faribi (2015: 66) poročata o vključevanju MI (angl.
multiple intelligences) v poučevanje jezikov. Pravita, da so izobraževalci
učiteljev tujih jezikov odgovorni za oblikovanje učnih načrtov za progra-
me, ki bodočim učiteljem angleščine kot tujega jezika (EFL – angl. Engli-
103
