Page 89 - Ana Mlekuž in Igor Ž. Žagar, ur. • Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju: učenje in poučevanje na daljavo - izkušnje, problemi, perspektive. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2022. Digitalna knjižnica, Dissertationes 43
P. 89
ndemična eduk acija: izkušnje in doživljanje šolanja na daljavo pr i učencih in dijakih
»Ja, pač, boljše je bilo, ko si bil doma, nisi imel toliko zahtev, v
bistvu. Delal si v sobi, kar si hotel, profesor tega ni vedel. Al si sle-
dil al pa ne.« (16-letna dijakinja srednje strokovne in poklicne šole)
Kljub zgoraj omenjenim prednostim šolanja na daljavo pa so sogovor-
ci razmeroma soglasno navajali, da imajo raje šolanje v živo, kot ključen
razlog za to pa so omenjali predvsem stik z drugimi – z vrstniki in učitelji.
»Ampak, zdej mi je definitivno boljš, tak, bit v šoli, um ... Sam,
glih zarad tega, ker si tak s prijatli in ... Si nekak bolj, tak, aktiven
in ... Ni tak, vse isto vsakdan.« (14-letna osnovnošolka)
»In pol, recimo, js tut opažam, js, ko sem v šoli, men moji sošol-
ci dajejo ful veliko motivacijo in dajejo mi tut veliko energijo. In
to je pač tko, profesor razlaga in ga lahko vprašaš in maš neko in-
terakcijo in kr naenkrat je blo to, tko, izgubljeno. In pol tut neke
socializacije, k jo mamo drugač v šoli, je ni blo ... In je blo, tko no,
mau osamljeno in mau bedno …« (16-letna gimnazijka)
»Ni, ni več tistga veselja, bom tko reku, ne vem, kokr kol, ne vem,
se delaš, zdi šola mučna, sam ni unga zagona, ni tistga veselja, da
greš ti v šolo pa da vidiš sošolce, prijatle al pa da se kar kol naučiš,
ane.« (17-letni dijak srednje strokovne in poklicne šole)
So pa naši sogovorci šoli v živo dajali prednost tudi po učni strani.
Večina jih namreč meni, da v šoli bolje razumejo vsebine, lažje postavlja-
jo vprašanja, se lažje zberejo. Tako ne preseneča, da so svoje znanje ocenili
kot slabše, v najboljšem primeru pa kot približno enako dobro, kot če bi bili
v šoli. Razloge za to so pripisovali različnim dejavnikom, med njimi nizki
motivaciji, slabi zbranosti, slabši razlagi ter pomanjkanju strukture in oce-
njevanj.
»V tistih 45 minutah, ko sm jst pri uri, ko rešujem naloge, reci-
mo, še posebi za matematko, jst nardim in odnesem od pouka
vsaj dvakrat več, kt ko sem delala sama po računalniku. Tut reci-
mo Zoomov ne spremljam, ne morem spremljat tok zlo, kt sprem-
ljam učitelja. Recimo, ne vem, mam z njim očesni kontakt, da kej
vprašam. Tut ko sem na Zoomu, se velik manj sprašujem stvari,
velik manj odgovarjam, ker morm prižgat mikrofon, morem met
pržgano kamero, ves čas se počutm, kot da nekomu skačem v be-
sedo. Um, in je tak, zlo, ne vem, včasih se verjetn tut profesor-
ji počutjo, kot da govorijo s steno, pa tut jst se, zlo neosebno je ...
89
»Ja, pač, boljše je bilo, ko si bil doma, nisi imel toliko zahtev, v
bistvu. Delal si v sobi, kar si hotel, profesor tega ni vedel. Al si sle-
dil al pa ne.« (16-letna dijakinja srednje strokovne in poklicne šole)
Kljub zgoraj omenjenim prednostim šolanja na daljavo pa so sogovor-
ci razmeroma soglasno navajali, da imajo raje šolanje v živo, kot ključen
razlog za to pa so omenjali predvsem stik z drugimi – z vrstniki in učitelji.
»Ampak, zdej mi je definitivno boljš, tak, bit v šoli, um ... Sam,
glih zarad tega, ker si tak s prijatli in ... Si nekak bolj, tak, aktiven
in ... Ni tak, vse isto vsakdan.« (14-letna osnovnošolka)
»In pol, recimo, js tut opažam, js, ko sem v šoli, men moji sošol-
ci dajejo ful veliko motivacijo in dajejo mi tut veliko energijo. In
to je pač tko, profesor razlaga in ga lahko vprašaš in maš neko in-
terakcijo in kr naenkrat je blo to, tko, izgubljeno. In pol tut neke
socializacije, k jo mamo drugač v šoli, je ni blo ... In je blo, tko no,
mau osamljeno in mau bedno …« (16-letna gimnazijka)
»Ni, ni več tistga veselja, bom tko reku, ne vem, kokr kol, ne vem,
se delaš, zdi šola mučna, sam ni unga zagona, ni tistga veselja, da
greš ti v šolo pa da vidiš sošolce, prijatle al pa da se kar kol naučiš,
ane.« (17-letni dijak srednje strokovne in poklicne šole)
So pa naši sogovorci šoli v živo dajali prednost tudi po učni strani.
Večina jih namreč meni, da v šoli bolje razumejo vsebine, lažje postavlja-
jo vprašanja, se lažje zberejo. Tako ne preseneča, da so svoje znanje ocenili
kot slabše, v najboljšem primeru pa kot približno enako dobro, kot če bi bili
v šoli. Razloge za to so pripisovali različnim dejavnikom, med njimi nizki
motivaciji, slabi zbranosti, slabši razlagi ter pomanjkanju strukture in oce-
njevanj.
»V tistih 45 minutah, ko sm jst pri uri, ko rešujem naloge, reci-
mo, še posebi za matematko, jst nardim in odnesem od pouka
vsaj dvakrat več, kt ko sem delala sama po računalniku. Tut reci-
mo Zoomov ne spremljam, ne morem spremljat tok zlo, kt sprem-
ljam učitelja. Recimo, ne vem, mam z njim očesni kontakt, da kej
vprašam. Tut ko sem na Zoomu, se velik manj sprašujem stvari,
velik manj odgovarjam, ker morm prižgat mikrofon, morem met
pržgano kamero, ves čas se počutm, kot da nekomu skačem v be-
sedo. Um, in je tak, zlo, ne vem, včasih se verjetn tut profesor-
ji počutjo, kot da govorijo s steno, pa tut jst se, zlo neosebno je ...
89
