Page 133 - Ana Mlekuž in Igor Ž. Žagar, ur. • Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju: učenje in poučevanje na daljavo - izkušnje, problemi, perspektive. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2022. Digitalna knjižnica, Dissertationes 43
P. 133
zagotavljanje socialne vključenosti v izobr aževanju na podlagi dobr ih pr aks ...
tiskom negotovosti, ki vodi k prevzemanju uspešnejših rešitev. Pri tem kot
razloge za prenos dobrih praks drugih držav navaja dobre rezultate držav z
inovativnimi javnimi politikami in aktivnostmi najrazvitejših držav, držav,
ki imajo najučinkovitejše politike na relevantnih področjih, držav, ki so po
rezultatih izvajanja določene politike na mednarodnih primerjalnih lestvi-
cah pred njihovo državo, držav, ki poznajo rešitev nacionalnega javnopo-
litičnega problema, držav, ki so uspele vzpostaviti stabilna javnopolitična
sredstva, ali držav, ki imajo najbolj izpopolnjeno organizacijsko strukturo.
Številni avtorji poudarjajo, da javnopolitično učenje od drugih držav še
ne pomeni dejanskega javnopolitičnega prenosa in izvajanja dobre p rakse v
nacionalnem okolju. Rose (2002) opredeli deset korakov, ki jim je smiselno
nameniti posebno pozornost pri prenosu dobrih praks drugih držav v naci-
onalno okolje: (1) prepoznavanje nacionalnega problema; (2) odločitev, kje
poiskati rešitev; (3) raziskovanje delovanja politike/programa v drugem na-
cionalnem okolju; (4) oblikovanje vzročno-posledičnega modela za prenos
v lastno državo; (5) oblikovanje naučenih lekcij; (6) odločitev o (ne)prenosu
dobre prakse; (7) preučevanje zahtevanih virov in omejitev; (8) raziskovan
je problemov konteksta; (9) omejitev tveganja prenosa preko predhodnega
vrednotenja; (10) uporaba dobre prakse.
Ker uspešnost specifične dobre prakse v eni državi še ne zagotavlja
njene uspešnosti oz. implementacije v drugi državi, Martin in Godonoga
(2020) navajata, da je prenos dobrih praks iz ene države v drugo smiselno
podkrepiti z nacionalnimi politikami. Izpostaviti pa je treba, da le to samo
po sebi ne zadostuje za uspešen prenos dobrih praks, saj je treba zanj upo-
števati različne dejavnike, kot so npr.: koordinacija in vključevanje rele-
vantnih akterjev na različnih ravneh vključno z vladnimi organizacijami
ter s sodelovanjem (visokošolskih) izobraževalnih institucij, delodajalcev
in študentov.
Dodatno pa Felder (2018) izpostavlja, da k reševanju dotičnega izziva,
ki ga skušamo s prenosom dobrih praks nasloviti (npr. zagotavljanje social-
ne vključenosti v izobraževanju), sicer prispeva zakonodajni okvir, ki ure-
ja družbeno sfero (pristop od zgoraj navzdol), vendar pa je za uspeh javnih
politik pomembna tudi medosebna sfera, ki vključuje različne deležnike
v izobraževalnem sistemu (pristop od spodaj navzgor). Burns in sodelav-
ci (2016) pojasnjujejo, da so raznoliki deležniki (npr. učitelji, starši, učen-
ci itd.) vse bolj vključeni pri sprejemanju odločitev v zvezi s sprememba-
mi izobraževalne politike. Sodelovalni pristopi med različnimi deležniki
namreč prispevajo k inovacijam v oblikovanju politik, saj omogočajo iz-
133
tiskom negotovosti, ki vodi k prevzemanju uspešnejših rešitev. Pri tem kot
razloge za prenos dobrih praks drugih držav navaja dobre rezultate držav z
inovativnimi javnimi politikami in aktivnostmi najrazvitejših držav, držav,
ki imajo najučinkovitejše politike na relevantnih področjih, držav, ki so po
rezultatih izvajanja določene politike na mednarodnih primerjalnih lestvi-
cah pred njihovo državo, držav, ki poznajo rešitev nacionalnega javnopo-
litičnega problema, držav, ki so uspele vzpostaviti stabilna javnopolitična
sredstva, ali držav, ki imajo najbolj izpopolnjeno organizacijsko strukturo.
Številni avtorji poudarjajo, da javnopolitično učenje od drugih držav še
ne pomeni dejanskega javnopolitičnega prenosa in izvajanja dobre p rakse v
nacionalnem okolju. Rose (2002) opredeli deset korakov, ki jim je smiselno
nameniti posebno pozornost pri prenosu dobrih praks drugih držav v naci-
onalno okolje: (1) prepoznavanje nacionalnega problema; (2) odločitev, kje
poiskati rešitev; (3) raziskovanje delovanja politike/programa v drugem na-
cionalnem okolju; (4) oblikovanje vzročno-posledičnega modela za prenos
v lastno državo; (5) oblikovanje naučenih lekcij; (6) odločitev o (ne)prenosu
dobre prakse; (7) preučevanje zahtevanih virov in omejitev; (8) raziskovan
je problemov konteksta; (9) omejitev tveganja prenosa preko predhodnega
vrednotenja; (10) uporaba dobre prakse.
Ker uspešnost specifične dobre prakse v eni državi še ne zagotavlja
njene uspešnosti oz. implementacije v drugi državi, Martin in Godonoga
(2020) navajata, da je prenos dobrih praks iz ene države v drugo smiselno
podkrepiti z nacionalnimi politikami. Izpostaviti pa je treba, da le to samo
po sebi ne zadostuje za uspešen prenos dobrih praks, saj je treba zanj upo-
števati različne dejavnike, kot so npr.: koordinacija in vključevanje rele-
vantnih akterjev na različnih ravneh vključno z vladnimi organizacijami
ter s sodelovanjem (visokošolskih) izobraževalnih institucij, delodajalcev
in študentov.
Dodatno pa Felder (2018) izpostavlja, da k reševanju dotičnega izziva,
ki ga skušamo s prenosom dobrih praks nasloviti (npr. zagotavljanje social-
ne vključenosti v izobraževanju), sicer prispeva zakonodajni okvir, ki ure-
ja družbeno sfero (pristop od zgoraj navzdol), vendar pa je za uspeh javnih
politik pomembna tudi medosebna sfera, ki vključuje različne deležnike
v izobraževalnem sistemu (pristop od spodaj navzgor). Burns in sodelav-
ci (2016) pojasnjujejo, da so raznoliki deležniki (npr. učitelji, starši, učen-
ci itd.) vse bolj vključeni pri sprejemanju odločitev v zvezi s sprememba-
mi izobraževalne politike. Sodelovalni pristopi med različnimi deležniki
namreč prispevajo k inovacijam v oblikovanju politik, saj omogočajo iz-
133
