Page 132 - Ana Mlekuž in Igor Ž. Žagar, ur. • Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju: učenje in poučevanje na daljavo - izkušnje, problemi, perspektive. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2022. Digitalna knjižnica, Dissertationes 43
P. 132
r aziskovanje v vzgoji in izobr aževanju: učenje in poučevanje na daljavo
Pričujoče besedilo prispeva razmislek o dobrih praksah Irske in Por-
tugalske na področju socialne vključenosti v izobraževanju in skuša opre-
deliti, kako bi s prenosom oz. prilagoditvijo dobrih praks v slovenskem
nacionalnem kontekstu lahko delovali v smeri zagotavljanja (še) večje
vključenosti v izobraževalnem sistemu na podlagi predstavljenih teoret-
skih podlag ter izsledkov projekta STAIRS. V skladu z namenom prispev-
ka smo si postavili naslednji raziskovalni vprašanji:
1. Katere glavne ugotovitve, ki so relevantne za slovenski izobraže-
valni prostor, je mogoče izpeljati iz dobrih praks Irske in Portu-
galske na področju zagotavljanja socialne vključenosti v izobraže-
vanju?
2. Katere predloge za zagotavljanje socialne vključenosti v sloven-
skem izobraževalnem prostoru je mogoče izpeljati iz dobrih pra-
ks Irske in Portugalske?
V prvem delu prispevka predstavljamo temeljna teoretska izhodišča
prenosa dobrih praks iz drugih držav oz. kontekstov na področju izobraže-
valnih politik. V drugem delu prispevka odgovarjamo na postavljeni razi-
skovalni vprašanji na podlagi ugotovitev projekta STAIRS. V tretjem delu
sintetiziramo teoretska izhodišča in ugotovitve projekta STAIRS ter izpe-
ljemo zaključke, vezane na prenos dobrih praks Irske in Portugalske v slo-
venski izobraževalni prostor.
2 Teoretski uvidi v prenos dobrih praks na področju
izobraževalnih politik
Kot uvodoma pojasnjeno, v času globalizacije prenos dobrih praks pred-
stavlja enega izmed možnih načinov oblikovanja (nacionalnih) izobraže-
valnih politik. Javnopolitični prenos (angl. policy transfer) se nanaša na
proces, v katerem je znanje o politikah, administrativnih ureditvah in in-
stitucijah nekega časa in/ali prostora uporabljeno v razvoju politik, admi-
nistrativnih ureditev in institucij v drugem času in/ali prostoru (Dolowitz
in Marsh, 1996: 344). Natančneje, javnopolitični prenos, odvisno od tema-
tike in situacije, vključuje izmenjavo javnopolitičnih ciljev, javnopolitičnih
vsebin, javnopolitičnih instrumentov, programov, institucij, idej, vedenja
in tudi negativnih izkušenj ((Büchs, 2003: 37; Dolowitz in Marsh, 2000: 12).
Nedergaard (2006: 427) ugotavlja, da so prenosu dobrih praks bolj
naklonjene države, ki so dosegle javnopolitični neuspeh, oz. manj uspeš-
ne države. Iniciative za prenos dobrih praks pa so pogosto povezane s pri-
132
Pričujoče besedilo prispeva razmislek o dobrih praksah Irske in Por-
tugalske na področju socialne vključenosti v izobraževanju in skuša opre-
deliti, kako bi s prenosom oz. prilagoditvijo dobrih praks v slovenskem
nacionalnem kontekstu lahko delovali v smeri zagotavljanja (še) večje
vključenosti v izobraževalnem sistemu na podlagi predstavljenih teoret-
skih podlag ter izsledkov projekta STAIRS. V skladu z namenom prispev-
ka smo si postavili naslednji raziskovalni vprašanji:
1. Katere glavne ugotovitve, ki so relevantne za slovenski izobraže-
valni prostor, je mogoče izpeljati iz dobrih praks Irske in Portu-
galske na področju zagotavljanja socialne vključenosti v izobraže-
vanju?
2. Katere predloge za zagotavljanje socialne vključenosti v sloven-
skem izobraževalnem prostoru je mogoče izpeljati iz dobrih pra-
ks Irske in Portugalske?
V prvem delu prispevka predstavljamo temeljna teoretska izhodišča
prenosa dobrih praks iz drugih držav oz. kontekstov na področju izobraže-
valnih politik. V drugem delu prispevka odgovarjamo na postavljeni razi-
skovalni vprašanji na podlagi ugotovitev projekta STAIRS. V tretjem delu
sintetiziramo teoretska izhodišča in ugotovitve projekta STAIRS ter izpe-
ljemo zaključke, vezane na prenos dobrih praks Irske in Portugalske v slo-
venski izobraževalni prostor.
2 Teoretski uvidi v prenos dobrih praks na področju
izobraževalnih politik
Kot uvodoma pojasnjeno, v času globalizacije prenos dobrih praks pred-
stavlja enega izmed možnih načinov oblikovanja (nacionalnih) izobraže-
valnih politik. Javnopolitični prenos (angl. policy transfer) se nanaša na
proces, v katerem je znanje o politikah, administrativnih ureditvah in in-
stitucijah nekega časa in/ali prostora uporabljeno v razvoju politik, admi-
nistrativnih ureditev in institucij v drugem času in/ali prostoru (Dolowitz
in Marsh, 1996: 344). Natančneje, javnopolitični prenos, odvisno od tema-
tike in situacije, vključuje izmenjavo javnopolitičnih ciljev, javnopolitičnih
vsebin, javnopolitičnih instrumentov, programov, institucij, idej, vedenja
in tudi negativnih izkušenj ((Büchs, 2003: 37; Dolowitz in Marsh, 2000: 12).
Nedergaard (2006: 427) ugotavlja, da so prenosu dobrih praks bolj
naklonjene države, ki so dosegle javnopolitični neuspeh, oz. manj uspeš-
ne države. Iniciative za prenos dobrih praks pa so pogosto povezane s pri-
132
