Page 28 - Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju: medsebojni vplivi raziskovanja in prakse. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2021. Digitalna knjižnica, Dissertationes 38
P. 28
r aziskovanje v vzgoji in izobr aževanju: medsebojni vpliv r aziskovanja in pr akse
razredu), ki prispevajo k učenju v šoli (Bartoletti in Connelly, 2013). Rav-
natelji_ce lahko neposredno vplivajo na profesionalno učenje učiteljev_ic,
sodelovanje med učitelji_cami in sodelovanje učiteljev_ic pri odločanju,
posredno pa lahko vplivajo na njihovo dobrobit ter na kakovost njihovih
učnih praks (Thoonen et al., 2011). Prav tako so tudi učenci_ke uspešnejši
v okoljih, kjer se učitelji_ce počutijo podprte in aktivno vključene v učenje
(Johnston in Hayes, 2007). Pri ustvarjanju pozitivne in vključujoče šolske
kulture je ključno tudi to, da se ravnateljevo_ičino vodenje šole osredoto-
ča tako na učne dosežkov učencev_k kot na njihove individualne potrebe
(Mulford, 2008). Z vsem tem lahko ravnatelji_ce podpirajo različnost učen-
cev_k, vplivajo na zavzetost učiteljev_ic, organizacijsko kulturo, učinkovi-
tost delovanja šole kot celote in ustvarjanje vključujoče šolske kulture (Ain-
scow, 2005).
Iz zgoraj zapisanega lahko sklepamo, da so ravnatelji_ce torej eden od
ključnih akterjev pri ustvarjanju vključujoče šolske kulture. Ker je to kom-
pleksen in zapleten proces, Dyson et al. (2002) predlagajo, da se ravnatelje_
ice ustrezno izbere in usposobi na področju vključujočih in nediskrimina-
tornih praks in strategij, sodelovalnega vodenja ter razvoja šolskih vrednot,
ki spodbujajo vključenost, multikulturalizem, ter sodelovanje med vsemi
deležniki. Slovenija je sicer ena izmed držav v Evropski uniji, v kateri je za
delovno mesto ravnatelja_ice obvezno opraviti posebno izobraževanje (Eu-
rydice, 2015), vendar le-to redko vključuje teme, kot so raznolikost, nedis-
kriminatorne prakse in strategije ali socialna pravičnost (Šola za ravnate-
lje, 2020), kljub temu da Slovenija postaja vse bolj raznolika družba (EMN,
2019).
Glavni namen tega prispevka je raziskati izkušnje in potrebe ravna-
teljev_ic slovenskih osnovnih in srednjih šol pri usposabljanju na podro-
čju ustvarjanja vključujoče šolske kulture, saj je za učinkovito strokov-
no usposabljanje odraslih nujno, da je le-to tesno povezano z izkušnjami
in potrebami udeležencev, hkrati pa mora izhajati iz konteksta, v katerem
udeleženci_ke delujejo (Cordingley et al., 2015; NSDC, 1995). S to raziska-
vo želimo torej zagotoviti ozadje za nadaljnji razvoj programov poklicnega
razvoja, ki bi lahko podprli te specifične potrebe. V nadaljevanju predsta-
vljamo del izsledkov preliminarne raziskave v okviru projekta »HEAD: Za
opolnomočenje ravnateljic in ravnateljev pri oblikovanju vključujoče šol-
ske kulture«, katerega glavni cilj je razvoj izobraževanja za ravnatelje_ice
osnovnih in srednjih šol na področju inkluzivnega izobraževanja. Raziska-
28
razredu), ki prispevajo k učenju v šoli (Bartoletti in Connelly, 2013). Rav-
natelji_ce lahko neposredno vplivajo na profesionalno učenje učiteljev_ic,
sodelovanje med učitelji_cami in sodelovanje učiteljev_ic pri odločanju,
posredno pa lahko vplivajo na njihovo dobrobit ter na kakovost njihovih
učnih praks (Thoonen et al., 2011). Prav tako so tudi učenci_ke uspešnejši
v okoljih, kjer se učitelji_ce počutijo podprte in aktivno vključene v učenje
(Johnston in Hayes, 2007). Pri ustvarjanju pozitivne in vključujoče šolske
kulture je ključno tudi to, da se ravnateljevo_ičino vodenje šole osredoto-
ča tako na učne dosežkov učencev_k kot na njihove individualne potrebe
(Mulford, 2008). Z vsem tem lahko ravnatelji_ce podpirajo različnost učen-
cev_k, vplivajo na zavzetost učiteljev_ic, organizacijsko kulturo, učinkovi-
tost delovanja šole kot celote in ustvarjanje vključujoče šolske kulture (Ain-
scow, 2005).
Iz zgoraj zapisanega lahko sklepamo, da so ravnatelji_ce torej eden od
ključnih akterjev pri ustvarjanju vključujoče šolske kulture. Ker je to kom-
pleksen in zapleten proces, Dyson et al. (2002) predlagajo, da se ravnatelje_
ice ustrezno izbere in usposobi na področju vključujočih in nediskrimina-
tornih praks in strategij, sodelovalnega vodenja ter razvoja šolskih vrednot,
ki spodbujajo vključenost, multikulturalizem, ter sodelovanje med vsemi
deležniki. Slovenija je sicer ena izmed držav v Evropski uniji, v kateri je za
delovno mesto ravnatelja_ice obvezno opraviti posebno izobraževanje (Eu-
rydice, 2015), vendar le-to redko vključuje teme, kot so raznolikost, nedis-
kriminatorne prakse in strategije ali socialna pravičnost (Šola za ravnate-
lje, 2020), kljub temu da Slovenija postaja vse bolj raznolika družba (EMN,
2019).
Glavni namen tega prispevka je raziskati izkušnje in potrebe ravna-
teljev_ic slovenskih osnovnih in srednjih šol pri usposabljanju na podro-
čju ustvarjanja vključujoče šolske kulture, saj je za učinkovito strokov-
no usposabljanje odraslih nujno, da je le-to tesno povezano z izkušnjami
in potrebami udeležencev, hkrati pa mora izhajati iz konteksta, v katerem
udeleženci_ke delujejo (Cordingley et al., 2015; NSDC, 1995). S to raziska-
vo želimo torej zagotoviti ozadje za nadaljnji razvoj programov poklicnega
razvoja, ki bi lahko podprli te specifične potrebe. V nadaljevanju predsta-
vljamo del izsledkov preliminarne raziskave v okviru projekta »HEAD: Za
opolnomočenje ravnateljic in ravnateljev pri oblikovanju vključujoče šol-
ske kulture«, katerega glavni cilj je razvoj izobraževanja za ravnatelje_ice
osnovnih in srednjih šol na področju inkluzivnega izobraževanja. Raziska-
28
