Page 196 - Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju: medsebojni vplivi raziskovanja in prakse. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2021. Digitalna knjižnica, Dissertationes 38
P. 196
r aziskovanje v vzgoji in izobr aževanju: medsebojni vpliv r aziskovanja in pr akse
nastopom. Velikokrat je že prvo soočanje z govornim nastopom in izposta-
vljenostjo pred publiko tisto, ki zaznamuje posameznika morda za vse nje-
govo življenje, da se nastopanja boji ter se ga izogiba. Navadno se prva iz-
kušnja zgodi ravno v osnovni šoli.
Trema je fiziološki pojav, ki je v svojem bistvu globoko vezana na dih
oziroma na pomanjkanje diha. Gre za nezaveden odziv avtonomnega živč-
nega sistema, ki je odgovoren za uravnavanje osnovnih življenjskih funkcij
(in s tem tudi diha) ter se odziva na prvotne, osnovne obrambne mehaniz-
me, ki so v možganskem deblu ‒ tako imenovani odziv beg/boj/zamrznitev
(flight/fight/freeze response). Strah pred nastopom lahko v telo vstopa pos-
topoma, ne da bi se posameznik tega zavedal, tako da košček za koščkom
krči mišice okoli reber, trebuha, ramenskega obroča, saj je za strah značil-
na obramba, da se človek naredi čim manjšega, da bo neprijetno izkušnjo
preživel tako, da ga čim manj prizadene. Tako postopoma prihaja do imo-
bilizacije, ne da bi se posameznik tega zavedal. Težava je v tem, da so miši-
ce okoli reber in trebuha, ki varujejo naše vitalne organe, ključne za dih in
s tem posledično tudi za govor. S tem, ko se krči naše telo, se krči tudi di-
halna pot. Ko je dihalna pot popolnoma zožana in je posameznik tik pred
nastopom, se v telesu sproži fiziološki proces, ki začne telo rahljati, osvoba-
jati in odpirati, da omogoči prosto dihalno pot ter vrne življenje v od stra-
hu zamrznjeno telo. Ti procesi so lahko vidni v tresenju posameznikovih
okončin ali celotnega telesa, tresenju glasu, potenju, plitvem dihanju, po-
spešenem bitju srca, zardelosti ipd. Ta fiziološki odziv imenujemo trema in
je v našem okolju stigmatiziran. Študenti nam povedo, da se napotki v šo-
lah še vedno najpogosteje nanašajo na zakrivanje nelagodja pri nastopanju,
npr. umiritev tresenja rok in telesa, pri čemer pa se zgodi ravno obratno,
saj se nato tresejo še bolj, treme pa ne premagajo. Fiziološki odzivi so res-
da neprijetni, ker pogosto posameznika opominjajo na to, da izgublja nad-
zor nad situacijo in nad sabo, v resnici pa je trema proces, ki pomaga vzpo-
staviti ravnovesje preobremenjenega živčnega sistema ter pripraviti telo na
nalogo, ki je pred njim.
Na tako predstavljen način postane učencem lažje razumljena, hitreje
se lahko izognejo neprijetnim oznakam sramu in strahu ter jo lahko sprej-
mejo kot normalen biološki pojav.
Določene mišice, ki se ob strahu zakrčijo in ob tremi sprostijo, so
ključne za vzpostavitev kvalitetnega aktivnega diha, ki ga potrebujemo pri
govoru. Hkrati pa trema in njeni fiziološki procesi že učijo posameznike,
da je organski dih neenakomeren, abrupten, ter da več zraka prihaja v telo
196
nastopom. Velikokrat je že prvo soočanje z govornim nastopom in izposta-
vljenostjo pred publiko tisto, ki zaznamuje posameznika morda za vse nje-
govo življenje, da se nastopanja boji ter se ga izogiba. Navadno se prva iz-
kušnja zgodi ravno v osnovni šoli.
Trema je fiziološki pojav, ki je v svojem bistvu globoko vezana na dih
oziroma na pomanjkanje diha. Gre za nezaveden odziv avtonomnega živč-
nega sistema, ki je odgovoren za uravnavanje osnovnih življenjskih funkcij
(in s tem tudi diha) ter se odziva na prvotne, osnovne obrambne mehaniz-
me, ki so v možganskem deblu ‒ tako imenovani odziv beg/boj/zamrznitev
(flight/fight/freeze response). Strah pred nastopom lahko v telo vstopa pos-
topoma, ne da bi se posameznik tega zavedal, tako da košček za koščkom
krči mišice okoli reber, trebuha, ramenskega obroča, saj je za strah značil-
na obramba, da se človek naredi čim manjšega, da bo neprijetno izkušnjo
preživel tako, da ga čim manj prizadene. Tako postopoma prihaja do imo-
bilizacije, ne da bi se posameznik tega zavedal. Težava je v tem, da so miši-
ce okoli reber in trebuha, ki varujejo naše vitalne organe, ključne za dih in
s tem posledično tudi za govor. S tem, ko se krči naše telo, se krči tudi di-
halna pot. Ko je dihalna pot popolnoma zožana in je posameznik tik pred
nastopom, se v telesu sproži fiziološki proces, ki začne telo rahljati, osvoba-
jati in odpirati, da omogoči prosto dihalno pot ter vrne življenje v od stra-
hu zamrznjeno telo. Ti procesi so lahko vidni v tresenju posameznikovih
okončin ali celotnega telesa, tresenju glasu, potenju, plitvem dihanju, po-
spešenem bitju srca, zardelosti ipd. Ta fiziološki odziv imenujemo trema in
je v našem okolju stigmatiziran. Študenti nam povedo, da se napotki v šo-
lah še vedno najpogosteje nanašajo na zakrivanje nelagodja pri nastopanju,
npr. umiritev tresenja rok in telesa, pri čemer pa se zgodi ravno obratno,
saj se nato tresejo še bolj, treme pa ne premagajo. Fiziološki odzivi so res-
da neprijetni, ker pogosto posameznika opominjajo na to, da izgublja nad-
zor nad situacijo in nad sabo, v resnici pa je trema proces, ki pomaga vzpo-
staviti ravnovesje preobremenjenega živčnega sistema ter pripraviti telo na
nalogo, ki je pred njim.
Na tako predstavljen način postane učencem lažje razumljena, hitreje
se lahko izognejo neprijetnim oznakam sramu in strahu ter jo lahko sprej-
mejo kot normalen biološki pojav.
Določene mišice, ki se ob strahu zakrčijo in ob tremi sprostijo, so
ključne za vzpostavitev kvalitetnega aktivnega diha, ki ga potrebujemo pri
govoru. Hkrati pa trema in njeni fiziološki procesi že učijo posameznike,
da je organski dih neenakomeren, abrupten, ter da več zraka prihaja v telo
196
