Page 201 - Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju: medsebojni vplivi raziskovanja in prakse. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2021. Digitalna knjižnica, Dissertationes 38
P. 201
govorne prvine pri osnovnošolskem pouku retorike
Ob tem jim ponudimo dve možnosti: da govorijo, ne da bi mislili na dih, in
da vdihnejo skozi nos, govorijo in, ko jim zmanjka zraka, zopet vdihnejo
skozi nos. Nato primerjajo in ugotavljajo, pri katerem načinu se bolje poču-
tijo in kaj se jim zdi bolj naravno.
Naslednje vaje so namenjene občutenju premika reber ter diferenciaci-
ji trebušnih mišic. Da bi najbolje sprostili rebra in pridobili elastičnost med-
rebrnih mišic, prosimo učence, da za začetek v domačem okolju poiščejo po-
vršine, kjer se lahko zleknejo po površini tako, da glava prosto visi, trup pa
je upognjen, npr. čez kavč, čez blazine, velike žoge ipd., v šoli pa morda čez
primerne stole, tudi žoge, če so na voljo. Najboljši pripomoček je zafu, me-
ditacijska blazina. Tak razteg omogoča, da se čeljust razpre, da opazujemo
pretok zraka tudi skozi usta, če pa se osredotočimo na trebušno votlino, ob
izdihu lahko zaznamo mehko spuščanje trebuha in to je velika prečna trebu-
šna mišica. Po takem raztegu učence prosimo, da roke namestijo na rebra in
opazujejo dvig in spust rebrnega obroča. Roke premaknejo pod pazduho ter
kasneje na ključnico ter primerjajo in opazujejo premik.
Za diferenciacijo trebušnih mišic jim lahko damo tri naloge. Prva
je, da izvajajo klasične trebušnjake in hkrati govorijo, pri čemer se obču-
ti predvsem delo velike ravne trebušne mišice (rectus abdominis), druga je
izvajanje trebušnih navzkriž (nasprotni komolec k nasprotnemu kolenu),
kjer se povežejo s poševnimi trebušnimi mišicami (obliquus abdominis),
ter ležanje na tleh z mislijo, da si poskušajo zapeti pretesne hlače ‒ to de-
janje jih poveže z veliko prečno trebušno mišico (transversus abdominus).
Namen te vaje je ugotavljanje, kdaj je govor najbolj enostaven, kdaj je naj-
težji ter kako in kje čutimo posamezne mišice. K tej analizi in občutenju se
lahko vračamo vselej, ko začutimo, da nas boli grlo, da stiskamo, ter nam
pomaga, da se lahko ponovno povežemo z naravnim dihom in veliko preč-
no trebušno mišico.
Predstavljene štiri skupine vaj za dih, glasovno izraznost in javno go-
vorno sporočanje so le vzorec nekaterih možnosti. Pomembna je predvsem
njihova ustvarjalna raba ter njihovo ovrednotenje na koncu. Brez zadnje-
ga koraka – (samo)analize in (samo)ovrednotenja namreč tako vaje kot ce-
lotni proces učenja govornega nastopanja ne more biti uspešen, sploh pa ne
ves čas napredujoč.
Zaključek
Prispevek je poskušal pregledno prikazati, kako se govorne komponente
vključujejo v prenovljeni učni načrt obveznega izbirnega predmeta retori-
201
Ob tem jim ponudimo dve možnosti: da govorijo, ne da bi mislili na dih, in
da vdihnejo skozi nos, govorijo in, ko jim zmanjka zraka, zopet vdihnejo
skozi nos. Nato primerjajo in ugotavljajo, pri katerem načinu se bolje poču-
tijo in kaj se jim zdi bolj naravno.
Naslednje vaje so namenjene občutenju premika reber ter diferenciaci-
ji trebušnih mišic. Da bi najbolje sprostili rebra in pridobili elastičnost med-
rebrnih mišic, prosimo učence, da za začetek v domačem okolju poiščejo po-
vršine, kjer se lahko zleknejo po površini tako, da glava prosto visi, trup pa
je upognjen, npr. čez kavč, čez blazine, velike žoge ipd., v šoli pa morda čez
primerne stole, tudi žoge, če so na voljo. Najboljši pripomoček je zafu, me-
ditacijska blazina. Tak razteg omogoča, da se čeljust razpre, da opazujemo
pretok zraka tudi skozi usta, če pa se osredotočimo na trebušno votlino, ob
izdihu lahko zaznamo mehko spuščanje trebuha in to je velika prečna trebu-
šna mišica. Po takem raztegu učence prosimo, da roke namestijo na rebra in
opazujejo dvig in spust rebrnega obroča. Roke premaknejo pod pazduho ter
kasneje na ključnico ter primerjajo in opazujejo premik.
Za diferenciacijo trebušnih mišic jim lahko damo tri naloge. Prva
je, da izvajajo klasične trebušnjake in hkrati govorijo, pri čemer se obču-
ti predvsem delo velike ravne trebušne mišice (rectus abdominis), druga je
izvajanje trebušnih navzkriž (nasprotni komolec k nasprotnemu kolenu),
kjer se povežejo s poševnimi trebušnimi mišicami (obliquus abdominis),
ter ležanje na tleh z mislijo, da si poskušajo zapeti pretesne hlače ‒ to de-
janje jih poveže z veliko prečno trebušno mišico (transversus abdominus).
Namen te vaje je ugotavljanje, kdaj je govor najbolj enostaven, kdaj je naj-
težji ter kako in kje čutimo posamezne mišice. K tej analizi in občutenju se
lahko vračamo vselej, ko začutimo, da nas boli grlo, da stiskamo, ter nam
pomaga, da se lahko ponovno povežemo z naravnim dihom in veliko preč-
no trebušno mišico.
Predstavljene štiri skupine vaj za dih, glasovno izraznost in javno go-
vorno sporočanje so le vzorec nekaterih možnosti. Pomembna je predvsem
njihova ustvarjalna raba ter njihovo ovrednotenje na koncu. Brez zadnje-
ga koraka – (samo)analize in (samo)ovrednotenja namreč tako vaje kot ce-
lotni proces učenja govornega nastopanja ne more biti uspešen, sploh pa ne
ves čas napredujoč.
Zaključek
Prispevek je poskušal pregledno prikazati, kako se govorne komponente
vključujejo v prenovljeni učni načrt obveznega izbirnega predmeta retori-
201
