Page 192 - Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju: medsebojni vplivi raziskovanja in prakse. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2021. Digitalna knjižnica, Dissertationes 38
P. 192
r aziskovanje v vzgoji in izobr aževanju: medsebojni vpliv r aziskovanja in pr akse
tedri za govor (Bevk, 2019; Podbevšek, 2019; Žavbi, 2019 idr.), s pregledom
raziskav javnega govora z različnih zornih kotov (tako umetniški kot ne-
umetniški govor) in sodobnih teorij s področja didaktike (Cvetek, 2005;
Marentič Požarnik, 2011) smo razvili skupine vaj, ki jih prenašamo iz viso-
košolskega poučevanja umetniških profilov, predvsem bodočih igralcev, in
jih prilagajamo osnovnošolskim učencem. Pri njih poskušamo ozaveščati
pomembnost diha in neverbalne komunikacije (njene vidne in slušne kom-
ponente) ter tako ne samo prispevati k izboljšanju komunikacijskih veščin
in veščin javnega nastopanja, ampak tudi k razumevanju človekovega diha
(ki izhaja iz telesa) ter prepletenosti giba oz. telesa in govora. Predlagane
vaje temeljijo na metodah, osredinjenih na učence in njihovo aktivnost, na
globinskem pristopu k učenju in spodbujanju kritičnega mišljenja. Razu-
mevanje diha in njegove soodvisnosti pri govorni izvedbi je podprto s pris-
topom Fitzmaurice Voicework ter z razumevanjem fiziologije, anatomije
dihalnih poti ter avtonomnega živčnega sistema. Aplikacija teh pristopov
se na UL AGRFT kaže kot uspešna in je torej v pravi modifikaciji primer-
na tudi za poučevanje govora pri pouku retorike v šolskih učnih vsebinah.
Govorno nastopanje v procesu šolanja in kasneje
Javno nastopanje je dejavnost, s katero se v sodobnem svetu srečujejo sko-
raj vsi izobrazbeni in profesionalni profili, zato se zdi nujno, da se tekom
šolanja z učenjem veščin javnega sporazumevanja učenci srečajo kar naj-
pogosteje. Prav tako naj bi bil učitelj zgled dobrega javnega govorjenja, pa
ne le učitelj slovenščine in retorike, temveč učitelji vseh predmetnih pod-
ročij. Pomembno vlogo pri tem ima tako formalno kot neformalno izobra-
ževanje učiteljev.
Učenci se že v prvem razredu osnovne šole srečajo s t. i. govornim
nastopom, »kot učna obveznost pa je predviden pri številnih učnih pred-
metih v celotni izobraževalni vertikali« (Žagar et al., 2018: 48). Učitelj naj
bi ustvarjal situacije,
ki učence spodbujajo, da postopoma in razvojni stopnji primer-
no spoznavajo in preizkušajo zakonitosti javnega nastopanja, da
ozavestijo, kaj se med nastopom z njimi dogaja tudi na neverbalni
ravni, da znajo opazovati nastop nekoga drugega /…/, in da se la-
sten nastop tudi naučijo reflektirati. (Ibid.: 48–49.)
Zelo podobne usmeritve preberemo tudi v prenovljenem učnem načr-
tu retorike.
192
tedri za govor (Bevk, 2019; Podbevšek, 2019; Žavbi, 2019 idr.), s pregledom
raziskav javnega govora z različnih zornih kotov (tako umetniški kot ne-
umetniški govor) in sodobnih teorij s področja didaktike (Cvetek, 2005;
Marentič Požarnik, 2011) smo razvili skupine vaj, ki jih prenašamo iz viso-
košolskega poučevanja umetniških profilov, predvsem bodočih igralcev, in
jih prilagajamo osnovnošolskim učencem. Pri njih poskušamo ozaveščati
pomembnost diha in neverbalne komunikacije (njene vidne in slušne kom-
ponente) ter tako ne samo prispevati k izboljšanju komunikacijskih veščin
in veščin javnega nastopanja, ampak tudi k razumevanju človekovega diha
(ki izhaja iz telesa) ter prepletenosti giba oz. telesa in govora. Predlagane
vaje temeljijo na metodah, osredinjenih na učence in njihovo aktivnost, na
globinskem pristopu k učenju in spodbujanju kritičnega mišljenja. Razu-
mevanje diha in njegove soodvisnosti pri govorni izvedbi je podprto s pris-
topom Fitzmaurice Voicework ter z razumevanjem fiziologije, anatomije
dihalnih poti ter avtonomnega živčnega sistema. Aplikacija teh pristopov
se na UL AGRFT kaže kot uspešna in je torej v pravi modifikaciji primer-
na tudi za poučevanje govora pri pouku retorike v šolskih učnih vsebinah.
Govorno nastopanje v procesu šolanja in kasneje
Javno nastopanje je dejavnost, s katero se v sodobnem svetu srečujejo sko-
raj vsi izobrazbeni in profesionalni profili, zato se zdi nujno, da se tekom
šolanja z učenjem veščin javnega sporazumevanja učenci srečajo kar naj-
pogosteje. Prav tako naj bi bil učitelj zgled dobrega javnega govorjenja, pa
ne le učitelj slovenščine in retorike, temveč učitelji vseh predmetnih pod-
ročij. Pomembno vlogo pri tem ima tako formalno kot neformalno izobra-
ževanje učiteljev.
Učenci se že v prvem razredu osnovne šole srečajo s t. i. govornim
nastopom, »kot učna obveznost pa je predviden pri številnih učnih pred-
metih v celotni izobraževalni vertikali« (Žagar et al., 2018: 48). Učitelj naj
bi ustvarjal situacije,
ki učence spodbujajo, da postopoma in razvojni stopnji primer-
no spoznavajo in preizkušajo zakonitosti javnega nastopanja, da
ozavestijo, kaj se med nastopom z njimi dogaja tudi na neverbalni
ravni, da znajo opazovati nastop nekoga drugega /…/, in da se la-
sten nastop tudi naučijo reflektirati. (Ibid.: 48–49.)
Zelo podobne usmeritve preberemo tudi v prenovljenem učnem načr-
tu retorike.
192
