Page 98 - Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju: mednarodni vidiki vzgoje in izobraževanja. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2020. Digitalna knjižnica, Dissertationes 38
P. 98
r aziskovanje v vzgoji in izobr aževanju: mednarodni vidki vzgoje in izobr aževanja
žave pa, z izjemo Poljske in Turčije, starejše članice EU-ja (Italija, Združeno
kraljestvo, Belgija) (Nuffic, 2019b). V tem letu je del študija v tujini prežive-
lo tudi 13,107 nizozemskih Erasmus študentov, in sicer najpogosteje v Špa-
niji, Združenem kraljestvu in Nemčiji (ibid.), kar pomeni, da so zahodno-
evropske države v tem letu gostile največ nizozemskih Erasmus študentov.
V nasprotju s precej neuravnoteženim razmerjem med številom ozi-
roma deležem prihajajočih in odhajajočih dolgoročno mobilnih študentov
je to razmerje na področju kratkoročne mobilnosti precej bolj uravnoteže-
no, saj je število prihajajočih in odhajajočih Erasmus študentov skoraj ena-
ko (12,755 in 13,107 v letu 2016/17) (glej Nuffic, 2019b).
Slovenija in Nizozemska v primerjalni perspektivi
Mobilnost študentov v primerjalnem kontekstu visokošolskih
politik in strategij
Primerjalna analiza nacionalnih in institucionalnih politik in strategij (in-
ternacionalizacije) v slovenskem in nizozemskem visokošolskem sistemu
pokaže, da obe državi prednostno izpostavljata povečanje števila oziroma
deleža dolgoročno in kratkoročno mobilnih študentov, zaradi česar se mo-
bilnost pogosto dojema kot »oznaka za internacionalizacijo visokega šol-
stva« (Teichler, 2010: 267). Za razliko od Nizozemske, kjer različni strateški
dokumenti vse bolj poudarjajo pomen rekrutiranja mednarodnih študen-
tov kot ključnega za nizozemsko ekonomijo znanja (glej npr. Ministry of
Education, Culture and Science, 2015), se v Sloveniji izpostavlja, da medna-
rodna mobilnost prispeva k večji kakovosti (internacionalizacije) visoke-
ga šolstva (Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, 2016). Interna-
cionalizacija slovenskega visokega šolstva torej ni instrument za povečanje
nacionalne konkurenčne prednosti v svetovnem merilu in tudi ekonomski
motivi zanjo so prisotni v precej manjšem obsegu kot v nizozemskem pri-
meru, kjer je »vlada – tako kot v številnih drugih državah – uvedla polne
šolnine za ne-EU študente, [in] to je ekonomski nagib. To je razumljivo, ker
zakaj bi davkoplačevalci financirali tovrstno mobilnost« (Intervju 3, 20. 6.
2016). Po drugi strani je npr. slovenski intervjuvanec v zvezi s tem pouda-
ril naslednje:
Ko smo vstopili v OECD, so nam zelo jasno rekli: ‘zakaj nima-
te šolnin? […] Če boste hoteli zagotoviti takšno kakovost, kot jo
imate sedaj v visokem šolstvu, je država s tem gospodarskim po-
tencialom prešibka, da to vzdrži. Vi rabite šolnine.’ /…/ In kako
98
žave pa, z izjemo Poljske in Turčije, starejše članice EU-ja (Italija, Združeno
kraljestvo, Belgija) (Nuffic, 2019b). V tem letu je del študija v tujini prežive-
lo tudi 13,107 nizozemskih Erasmus študentov, in sicer najpogosteje v Špa-
niji, Združenem kraljestvu in Nemčiji (ibid.), kar pomeni, da so zahodno-
evropske države v tem letu gostile največ nizozemskih Erasmus študentov.
V nasprotju s precej neuravnoteženim razmerjem med številom ozi-
roma deležem prihajajočih in odhajajočih dolgoročno mobilnih študentov
je to razmerje na področju kratkoročne mobilnosti precej bolj uravnoteže-
no, saj je število prihajajočih in odhajajočih Erasmus študentov skoraj ena-
ko (12,755 in 13,107 v letu 2016/17) (glej Nuffic, 2019b).
Slovenija in Nizozemska v primerjalni perspektivi
Mobilnost študentov v primerjalnem kontekstu visokošolskih
politik in strategij
Primerjalna analiza nacionalnih in institucionalnih politik in strategij (in-
ternacionalizacije) v slovenskem in nizozemskem visokošolskem sistemu
pokaže, da obe državi prednostno izpostavljata povečanje števila oziroma
deleža dolgoročno in kratkoročno mobilnih študentov, zaradi česar se mo-
bilnost pogosto dojema kot »oznaka za internacionalizacijo visokega šol-
stva« (Teichler, 2010: 267). Za razliko od Nizozemske, kjer različni strateški
dokumenti vse bolj poudarjajo pomen rekrutiranja mednarodnih študen-
tov kot ključnega za nizozemsko ekonomijo znanja (glej npr. Ministry of
Education, Culture and Science, 2015), se v Sloveniji izpostavlja, da medna-
rodna mobilnost prispeva k večji kakovosti (internacionalizacije) visoke-
ga šolstva (Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, 2016). Interna-
cionalizacija slovenskega visokega šolstva torej ni instrument za povečanje
nacionalne konkurenčne prednosti v svetovnem merilu in tudi ekonomski
motivi zanjo so prisotni v precej manjšem obsegu kot v nizozemskem pri-
meru, kjer je »vlada – tako kot v številnih drugih državah – uvedla polne
šolnine za ne-EU študente, [in] to je ekonomski nagib. To je razumljivo, ker
zakaj bi davkoplačevalci financirali tovrstno mobilnost« (Intervju 3, 20. 6.
2016). Po drugi strani je npr. slovenski intervjuvanec v zvezi s tem pouda-
ril naslednje:
Ko smo vstopili v OECD, so nam zelo jasno rekli: ‘zakaj nima-
te šolnin? […] Če boste hoteli zagotoviti takšno kakovost, kot jo
imate sedaj v visokem šolstvu, je država s tem gospodarskim po-
tencialom prešibka, da to vzdrži. Vi rabite šolnine.’ /…/ In kako
98
