Page 100 - Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju: mednarodni vidiki vzgoje in izobraževanja. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2020. Digitalna knjižnica, Dissertationes 38
P. 100
r aziskovanje v vzgoji in izobr aževanju: mednarodni vidki vzgoje in izobr aževanja
strstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, 2011). Po drugi strani je
visok delež nemških študentov na nizozemskih visokošolskih ustanovah
odraz izvajanja pravila numerus clausus, ki omejuje pravico do vpisa na ne-
katere študijske programe (npr. medicina, veterina) na nemških visokošol-
skih zavodih.
Primerjalno gledano je torej delež domačih študentov na študiju v tu-
jini v obeh državah nižji, kar je še posebej očitno v nizozemskem prime-
ru, saj se vseskozi giblje okrog 2 % celotne terciarne študentske populacije,
to pa je nižje kot v slovenskem primeru (3,2 %) (UIS, 2019). Tako v Sloveni-
ji kot na Nizozemskem sta glavni študijski destinaciji domačih dolgoroč-
no mobilnih študentov sosednji (zahodnoevropski) državi, in sicer Avstrija
(v slovenskem primeru) in Belgija (v nizozemskem primeru). Prav tako je v
obeh primerih Združeno kraljestvo ena izmed treh osrednjih ciljnih držav,
ki skupaj z Nemčijo in Francijo privabi več kot polovico (55 %) vseh dolgo-
ročno mobilnih študentov v Evropi (European Commission et al., 2018). V
državah EVP so torej splošna povprečja v študentski mobilnosti močno po-
gojena z gibanji v teh treh študijskih destinacijah (de Wit, 2012). To tudi po-
meni, da je razmerje med deležem prihajajočih in odhajajočih dolgoročno
mobilnih študentov v nizozemskem primeru (precej) bolj neuravnoteženo
kot v primeru Slovenije (približno 6:1, v Sloveniji približno 1: 0,7), zaradi če-
sar je Nizozemska pogosto označena za državo ‚neto uvoznico‘ mednaro-
dnih študentov z višjim deležem prihajajočih študentov, Slovenija pa za dr-
žavo z relativno uravnoteženimi gibanji v dolgoročni mobilnosti študentov,
ki pa so nizko intenzivna (European Commission et al., 2018).
Nadalje, kratkoročno mobilnost se v obeh državah najpogosteje izvaja
v okviru programa Erasmus; v okviru programa so bili npr. na slovenskih
visokošolskih zavodih v letu 2014/15 najštevilčnejši španski študentje, med-
tem ko so bili na Nizozemskem v letu 2016/17 najštevilčnejši nemški štu-
dentje. Nemčija je tudi gostila največje število slovenskih Erasmus študen-
tov, med nizozemskimi pa je bilo najbolj priljubljeno Združeno kraljestvo.
V tem letu je del svojega študija na Nizozemskem prav tako preživelo 96
Erasmus študentov iz Slovenije, 49 nizozemskih študentov pa je sodelovalo
v tem programu na slovenskih visokošolskih ustanovah.
Gibanja v mobilnosti študentov torej ne odražajo retorike (nad)nacio-
nalnih in institucionalnih strateških dokumentov, saj je »(v) večini sloven-
skih visokošolskih zavodov /…/ program Erasmus le ‚dodatna oblika‘ med-
narodnega sodelovanja« (Klemenčič in Flander, 2013: 144). Po drugi strani
obstajajo na Nizozemskem »številne institucije, ki se osredotočajo na mo-
100
strstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, 2011). Po drugi strani je
visok delež nemških študentov na nizozemskih visokošolskih ustanovah
odraz izvajanja pravila numerus clausus, ki omejuje pravico do vpisa na ne-
katere študijske programe (npr. medicina, veterina) na nemških visokošol-
skih zavodih.
Primerjalno gledano je torej delež domačih študentov na študiju v tu-
jini v obeh državah nižji, kar je še posebej očitno v nizozemskem prime-
ru, saj se vseskozi giblje okrog 2 % celotne terciarne študentske populacije,
to pa je nižje kot v slovenskem primeru (3,2 %) (UIS, 2019). Tako v Sloveni-
ji kot na Nizozemskem sta glavni študijski destinaciji domačih dolgoroč-
no mobilnih študentov sosednji (zahodnoevropski) državi, in sicer Avstrija
(v slovenskem primeru) in Belgija (v nizozemskem primeru). Prav tako je v
obeh primerih Združeno kraljestvo ena izmed treh osrednjih ciljnih držav,
ki skupaj z Nemčijo in Francijo privabi več kot polovico (55 %) vseh dolgo-
ročno mobilnih študentov v Evropi (European Commission et al., 2018). V
državah EVP so torej splošna povprečja v študentski mobilnosti močno po-
gojena z gibanji v teh treh študijskih destinacijah (de Wit, 2012). To tudi po-
meni, da je razmerje med deležem prihajajočih in odhajajočih dolgoročno
mobilnih študentov v nizozemskem primeru (precej) bolj neuravnoteženo
kot v primeru Slovenije (približno 6:1, v Sloveniji približno 1: 0,7), zaradi če-
sar je Nizozemska pogosto označena za državo ‚neto uvoznico‘ mednaro-
dnih študentov z višjim deležem prihajajočih študentov, Slovenija pa za dr-
žavo z relativno uravnoteženimi gibanji v dolgoročni mobilnosti študentov,
ki pa so nizko intenzivna (European Commission et al., 2018).
Nadalje, kratkoročno mobilnost se v obeh državah najpogosteje izvaja
v okviru programa Erasmus; v okviru programa so bili npr. na slovenskih
visokošolskih zavodih v letu 2014/15 najštevilčnejši španski študentje, med-
tem ko so bili na Nizozemskem v letu 2016/17 najštevilčnejši nemški štu-
dentje. Nemčija je tudi gostila največje število slovenskih Erasmus študen-
tov, med nizozemskimi pa je bilo najbolj priljubljeno Združeno kraljestvo.
V tem letu je del svojega študija na Nizozemskem prav tako preživelo 96
Erasmus študentov iz Slovenije, 49 nizozemskih študentov pa je sodelovalo
v tem programu na slovenskih visokošolskih ustanovah.
Gibanja v mobilnosti študentov torej ne odražajo retorike (nad)nacio-
nalnih in institucionalnih strateških dokumentov, saj je »(v) večini sloven-
skih visokošolskih zavodov /…/ program Erasmus le ‚dodatna oblika‘ med-
narodnega sodelovanja« (Klemenčič in Flander, 2013: 144). Po drugi strani
obstajajo na Nizozemskem »številne institucije, ki se osredotočajo na mo-
100
