Page 101 - Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju: mednarodni vidiki vzgoje in izobraževanja. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2020. Digitalna knjižnica, Dissertationes 38
P. 101
mobilnost študentov v primerjalni perspektivi: slovenija in nizozemska
bilnost, in obstajajo tudi številne institucije, ki se osredotočajo na samo in-
ternacionalizacijo, tako da so [njihove strategije] celovitejše« (Intervju 1, 30.
5. 2016).
Zaključki
Dosedanja primerjalna razprava zagotavlja tudi ustrezno izhodišče za
obravnavo podobnosti in razlik v izvajanju politik in praks na področju
mobilnosti študentov med različnimi članicami bolonjskega procesa. Kot
poroča raziskava Trends 2015, 66 % sodelujočih visokošolskih ustanov iz
EVP dojema študentsko mobilnost kot glavno dejavnost, ki prispeva k iz-
boljšanju poučevanja in učenja (Sursock, 2015), saj »se institucije odločajo
za veliko enostavnih oblik internacionalizacije, ker so te vidne« (Intervju 1,
30. 5. 2016). Toda »[z]aradi pomena, ki ga večina nacionalnih vlad v javnih
izjavah pripisuje mobilnosti študentov in osebja, je presenetljivo, kako zelo
malo jih je razvilo celovite in sistematične politike mobilnosti« (Teichler
et al., 2011: 8). Države podpisanice bolonjskega procesa namreč ambicio-
zno izpostavljajo potrebo po preseganju leuvenskega cilja ‚20/2020‘, vendar
pa predstavlja njegova uresničitev (še vedno) znaten izziv tako za Sloveni-
jo kot za mnoge druge, zlasti srednje-, vzhodno- in južnoevropske drža-
ve (European Commission et al., 2018). Na ravni EVP je namreč izmed 32
držav 21 držav bodisi ‚neto izvoznic‘ (predvsem tiste iz Vzhodne Evrope) ali
‚neto uvoznic‘ (predvsem tiste iz Zahodne in Severne Evrope) (Teichler et
al., 2011).
Države bolonjskega procesa, vključno s Slovenijo in Nizozemsko, si to-
rej še vedno (pre)pogosto prizadevajo za kvantiteto na račun kvalitete, saj
»nejasno podpirajo mobilnost kot zaželeno dejavnost in sprejemajo pristop
‚the more the merrier‘«3 (Teichler et al., 2011: 8). Ker se v Sloveniji internaci-
onalizacijo in s tem mobilnost (študentov) razume tudi kot prenos nadna-
cionalnih politik (na ravni EU in EVP) v visokošolskih sistem, je eden iz-
med slovenskih intervjuvancev v zvezi s tem izpostavil:
Ko je neka strategija ali neki delovni program sprejet na ravni EU,
potem se nanj odzovemo /…/. Ko so na voljo sredstva v EU pro-
gramih, kot je zdaj recimo Erasmus+, se bo našlo toliko in to-
liko institucij, ki se bodo na to odzvale /…/, zato smo počasni.
(I ntervju 4, 29. 6. 2016)
3 V prevodu bi to pomenilo, da se veselijo čim večje udeležbe študentov v mobilnosti.
101
bilnost, in obstajajo tudi številne institucije, ki se osredotočajo na samo in-
ternacionalizacijo, tako da so [njihove strategije] celovitejše« (Intervju 1, 30.
5. 2016).
Zaključki
Dosedanja primerjalna razprava zagotavlja tudi ustrezno izhodišče za
obravnavo podobnosti in razlik v izvajanju politik in praks na področju
mobilnosti študentov med različnimi članicami bolonjskega procesa. Kot
poroča raziskava Trends 2015, 66 % sodelujočih visokošolskih ustanov iz
EVP dojema študentsko mobilnost kot glavno dejavnost, ki prispeva k iz-
boljšanju poučevanja in učenja (Sursock, 2015), saj »se institucije odločajo
za veliko enostavnih oblik internacionalizacije, ker so te vidne« (Intervju 1,
30. 5. 2016). Toda »[z]aradi pomena, ki ga večina nacionalnih vlad v javnih
izjavah pripisuje mobilnosti študentov in osebja, je presenetljivo, kako zelo
malo jih je razvilo celovite in sistematične politike mobilnosti« (Teichler
et al., 2011: 8). Države podpisanice bolonjskega procesa namreč ambicio-
zno izpostavljajo potrebo po preseganju leuvenskega cilja ‚20/2020‘, vendar
pa predstavlja njegova uresničitev (še vedno) znaten izziv tako za Sloveni-
jo kot za mnoge druge, zlasti srednje-, vzhodno- in južnoevropske drža-
ve (European Commission et al., 2018). Na ravni EVP je namreč izmed 32
držav 21 držav bodisi ‚neto izvoznic‘ (predvsem tiste iz Vzhodne Evrope) ali
‚neto uvoznic‘ (predvsem tiste iz Zahodne in Severne Evrope) (Teichler et
al., 2011).
Države bolonjskega procesa, vključno s Slovenijo in Nizozemsko, si to-
rej še vedno (pre)pogosto prizadevajo za kvantiteto na račun kvalitete, saj
»nejasno podpirajo mobilnost kot zaželeno dejavnost in sprejemajo pristop
‚the more the merrier‘«3 (Teichler et al., 2011: 8). Ker se v Sloveniji internaci-
onalizacijo in s tem mobilnost (študentov) razume tudi kot prenos nadna-
cionalnih politik (na ravni EU in EVP) v visokošolskih sistem, je eden iz-
med slovenskih intervjuvancev v zvezi s tem izpostavil:
Ko je neka strategija ali neki delovni program sprejet na ravni EU,
potem se nanj odzovemo /…/. Ko so na voljo sredstva v EU pro-
gramih, kot je zdaj recimo Erasmus+, se bo našlo toliko in to-
liko institucij, ki se bodo na to odzvale /…/, zato smo počasni.
(I ntervju 4, 29. 6. 2016)
3 V prevodu bi to pomenilo, da se veselijo čim večje udeležbe študentov v mobilnosti.
101
