Page 99 - Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju: mednarodni vidiki vzgoje in izobraževanja. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2020. Digitalna knjižnica, Dissertationes 38
P. 99
mobilnost študentov v primerjalni perspektivi: slovenija in nizozemska
bomo imeli potem internacionalizacijo? Internacionalizacija je
potem za povrh, za počitnice – takrat se greš internacionalizacijo,
in to ni prav. (Intervju 5, 7. 9. 2016)
Čeprav se mobilnost v obeh državah dojema kot glavna dejavnost in-
ternacionalizacije visokega šolstva (v tujini), je v nizozemskem primeru
»več pozornosti namenjeno vključitvi mobilnosti v kurikul in internacio-
nalizacijo doma« (Intervju 3, 20. 6. 2016). Slednje oblike internacionaliza-
cije pa institucionalni dokumenti ne dojemajo kot alternativo mobilnosti,
temveč kot dve komplementarni področji (van Gaalen et al., 2014: 3), med-
tem ko je v Sloveniji na večini slovenskih visokošolskih zavodov »interna-
cionalizacija doma še zmeraj v povojih« (Klemenčič in Flander, 2013: 144).
Ta ‚domača‘ razsežnost visokošolske internacionalizacije je sicer vredna na-
daljnje obravnave, vendar pa se prispevek v nadaljevanju posveča primer-
javi gibanj v dolgoročni in kratkoročni mobilnosti v slovenskem in nizo-
zemskem visokošolskem prostoru, s čimer primerjalno ponazori obstoječe
prakse na področju dolgoročne in kratkoročne mobilnosti študentov, s tem
pa tudi odzive obeh visokošolskih sistemov na prevladujoče visokošolske
politike in strategije (internacionalizacije).
Mobilnost študentov v slovenskem in nizozemskem visokem šolstvu
v praksi
V okviru dolgoročne mobilnosti je bil v letu 2018/19 delež tujih študentov
s stalnim prebivališčem v tujini, ki so bili vpisani na slovenske visokošol-
ske zavode 7,7-odstoten, medtem ko so na Nizozemskem v tem letu med-
narodni študenti predstavljali več kot desetino (11,5 %) celotne visokošol-
ske študentske populacije (Nuffic, 2019a). Nizozemska je namreč del elitne
deseterice držav z najštevilčnejšo mednarodno študentsko populacijo, ki
po podatkih OECD-ja zaseda šesto mesto, za Novo Zelandijo, Združenim
kraljestvom, Švico, Avstrijo in Avstralijo (OECD, 2017). V obeh primerih
več kot petina dolgoročno mobilnih študentov in tujine izvira iz sosednje
države; v slovenskem primeru iz Hrvaške (20,8 %), v nizozemskem pa iz
Nemčije (26,3 %).
To pomeni, da so gibanja v študentski mobilnosti podvržena nekate-
rim kontekstualno specifičnim vplivom, saj v Sloveniji kar tri četrtine vseh
tujih študentov zastopajo tisti iz bivših jugoslovanskih republik (SURS,
2019). Ker želi Slovenija postati primer dobre prakse na področju regijske
mobilnosti, tudi ukrepi na ravni sistema podpirajo enake pogoje šolnin za
študente iz te regije kot veljajo za slovenske študente ali tiste iz EU (Mini-
99
bomo imeli potem internacionalizacijo? Internacionalizacija je
potem za povrh, za počitnice – takrat se greš internacionalizacijo,
in to ni prav. (Intervju 5, 7. 9. 2016)
Čeprav se mobilnost v obeh državah dojema kot glavna dejavnost in-
ternacionalizacije visokega šolstva (v tujini), je v nizozemskem primeru
»več pozornosti namenjeno vključitvi mobilnosti v kurikul in internacio-
nalizacijo doma« (Intervju 3, 20. 6. 2016). Slednje oblike internacionaliza-
cije pa institucionalni dokumenti ne dojemajo kot alternativo mobilnosti,
temveč kot dve komplementarni področji (van Gaalen et al., 2014: 3), med-
tem ko je v Sloveniji na večini slovenskih visokošolskih zavodov »interna-
cionalizacija doma še zmeraj v povojih« (Klemenčič in Flander, 2013: 144).
Ta ‚domača‘ razsežnost visokošolske internacionalizacije je sicer vredna na-
daljnje obravnave, vendar pa se prispevek v nadaljevanju posveča primer-
javi gibanj v dolgoročni in kratkoročni mobilnosti v slovenskem in nizo-
zemskem visokošolskem prostoru, s čimer primerjalno ponazori obstoječe
prakse na področju dolgoročne in kratkoročne mobilnosti študentov, s tem
pa tudi odzive obeh visokošolskih sistemov na prevladujoče visokošolske
politike in strategije (internacionalizacije).
Mobilnost študentov v slovenskem in nizozemskem visokem šolstvu
v praksi
V okviru dolgoročne mobilnosti je bil v letu 2018/19 delež tujih študentov
s stalnim prebivališčem v tujini, ki so bili vpisani na slovenske visokošol-
ske zavode 7,7-odstoten, medtem ko so na Nizozemskem v tem letu med-
narodni študenti predstavljali več kot desetino (11,5 %) celotne visokošol-
ske študentske populacije (Nuffic, 2019a). Nizozemska je namreč del elitne
deseterice držav z najštevilčnejšo mednarodno študentsko populacijo, ki
po podatkih OECD-ja zaseda šesto mesto, za Novo Zelandijo, Združenim
kraljestvom, Švico, Avstrijo in Avstralijo (OECD, 2017). V obeh primerih
več kot petina dolgoročno mobilnih študentov in tujine izvira iz sosednje
države; v slovenskem primeru iz Hrvaške (20,8 %), v nizozemskem pa iz
Nemčije (26,3 %).
To pomeni, da so gibanja v študentski mobilnosti podvržena nekate-
rim kontekstualno specifičnim vplivom, saj v Sloveniji kar tri četrtine vseh
tujih študentov zastopajo tisti iz bivših jugoslovanskih republik (SURS,
2019). Ker želi Slovenija postati primer dobre prakse na področju regijske
mobilnosti, tudi ukrepi na ravni sistema podpirajo enake pogoje šolnin za
študente iz te regije kot veljajo za slovenske študente ali tiste iz EU (Mini-
99
