Page 102 - Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju: mednarodni vidiki vzgoje in izobraževanja. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2020. Digitalna knjižnica, Dissertationes 38
P. 102
r aziskovanje v vzgoji in izobr aževanju: mednarodni vidki vzgoje in izobr aževanja
Tovrstne navedbe je moč teoretsko podkrepiti s predpostavkami in-
stitucionalnega izomorfizma, sociološke različice novega institucionalizma
(glej DiMaggio in Powell, 1983; Hall in Taylor, 1996), ki se v (primerjalnih)
študijah visokega šolstva pogosto uporablja za pojasnjevanje zbliževanja
med visokošolskimi pojavi (npr. Dobbins, 2008). Institucionalni izomor-
fizem namreč trdi, da so »nacionalne države [...] bolj izomorfne, kot bi na-
povedala večina teorij, in se spreminjajo bolj uniformno, kot je splošno pri-
znano« (Meyer et al. 1997: 173). V tem kontekstu naj bi tudi vključitev držav
v bolonjski proces spodbudila »razvoj visoke ravni primerljivosti, združlji-
vosti in izmenjave med visokošolskimi institucijami ter sistemi evropske-
ga visokošolskega prostora« (Evropska komisija, 2013: 2), še posebej v okvi-
ru programov mobilnosti (študentov), saj so se članice bolonjskega procesa
zavezale k uresničitvi cilja petine domačih študentov do leta 2020 (Leuven
Communiqué, 2009).
Zaradi sklicevanja na homogenost pa je ena vidnejših omejitev insti-
tucionalnega izomorfizma neosredotočenost na specifična lokalna okolja
(DiMaggio in Powell, 1991), s čimer spregleda možen obstoj raznolikosti
v nacionalnih in institucionalnih (lokalnih) odzivih organizacij in akter-
jev na visokošolski razvoj na mednarodni (tj., globalni in regionalni) ravni
(Vaira, 2004). Mednarodna mobilnost (študentov) je namreč visokošolski
pojav s soodvisnimi odnosi, ki presegajo usmeritev na izključno nacional-
no razsežnost visokega šolstva, npr. nacionalno državo oziroma visoko-
šolski sistem. Naslednja, sicer bolj splošna pomanjkljivost teorije novega
institucionalizma je nepriznavanje institucij kot »produkta človeških de-
janj« (DiMaggio in Powell, 1991: 28) in s tem obstoja različnih prepričanj in
navzkrižja interesov med različnimi visokošolskimi akterji. Različne inte-
resne skupine namreč različno odgovarjajo na vprašanje, zakaj internacio-
nalizirati visokošolsko dejavnost (de Wit, 2002; de Wit, 2011), s tem pa po-
gojujejo tako dojemanje, kaj pomeni internacionalizacija visokega šolstva,
kot tudi način oblikovanja njenih politik in strategij ter njihovo skladnost z
glavnimi nameni visokošolskega izobraževanja.
Motivi za internacionalizacijo visokega šolstva so namreč v Sloveniji
bolj politično kot gospodarsko naravnani, medtem ko se na Nizozemskem
mednarodne študente, ki plačujejo šolnine, dojema kot ključne za ustvarja-
nje konkurenčne prednosti nizozemske ekonomije znanja na globalni rav-
ni. Ker je tudi v mnogih drugih državah (EVP) ustvarjanje prihodkov po-
memben argument za rekrutiranje mednarodnih študentov (de Wit, 2012;
de Wit et al., 2015), to razodeva »[p]aradoksalno kombinacijo med sodelo-
102
Tovrstne navedbe je moč teoretsko podkrepiti s predpostavkami in-
stitucionalnega izomorfizma, sociološke različice novega institucionalizma
(glej DiMaggio in Powell, 1983; Hall in Taylor, 1996), ki se v (primerjalnih)
študijah visokega šolstva pogosto uporablja za pojasnjevanje zbliževanja
med visokošolskimi pojavi (npr. Dobbins, 2008). Institucionalni izomor-
fizem namreč trdi, da so »nacionalne države [...] bolj izomorfne, kot bi na-
povedala večina teorij, in se spreminjajo bolj uniformno, kot je splošno pri-
znano« (Meyer et al. 1997: 173). V tem kontekstu naj bi tudi vključitev držav
v bolonjski proces spodbudila »razvoj visoke ravni primerljivosti, združlji-
vosti in izmenjave med visokošolskimi institucijami ter sistemi evropske-
ga visokošolskega prostora« (Evropska komisija, 2013: 2), še posebej v okvi-
ru programov mobilnosti (študentov), saj so se članice bolonjskega procesa
zavezale k uresničitvi cilja petine domačih študentov do leta 2020 (Leuven
Communiqué, 2009).
Zaradi sklicevanja na homogenost pa je ena vidnejših omejitev insti-
tucionalnega izomorfizma neosredotočenost na specifična lokalna okolja
(DiMaggio in Powell, 1991), s čimer spregleda možen obstoj raznolikosti
v nacionalnih in institucionalnih (lokalnih) odzivih organizacij in akter-
jev na visokošolski razvoj na mednarodni (tj., globalni in regionalni) ravni
(Vaira, 2004). Mednarodna mobilnost (študentov) je namreč visokošolski
pojav s soodvisnimi odnosi, ki presegajo usmeritev na izključno nacional-
no razsežnost visokega šolstva, npr. nacionalno državo oziroma visoko-
šolski sistem. Naslednja, sicer bolj splošna pomanjkljivost teorije novega
institucionalizma je nepriznavanje institucij kot »produkta človeških de-
janj« (DiMaggio in Powell, 1991: 28) in s tem obstoja različnih prepričanj in
navzkrižja interesov med različnimi visokošolskimi akterji. Različne inte-
resne skupine namreč različno odgovarjajo na vprašanje, zakaj internacio-
nalizirati visokošolsko dejavnost (de Wit, 2002; de Wit, 2011), s tem pa po-
gojujejo tako dojemanje, kaj pomeni internacionalizacija visokega šolstva,
kot tudi način oblikovanja njenih politik in strategij ter njihovo skladnost z
glavnimi nameni visokošolskega izobraževanja.
Motivi za internacionalizacijo visokega šolstva so namreč v Sloveniji
bolj politično kot gospodarsko naravnani, medtem ko se na Nizozemskem
mednarodne študente, ki plačujejo šolnine, dojema kot ključne za ustvarja-
nje konkurenčne prednosti nizozemske ekonomije znanja na globalni rav-
ni. Ker je tudi v mnogih drugih državah (EVP) ustvarjanje prihodkov po-
memben argument za rekrutiranje mednarodnih študentov (de Wit, 2012;
de Wit et al., 2015), to razodeva »[p]aradoksalno kombinacijo med sodelo-
102
