Page 25 - Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju: mednarodni vidiki vzgoje in izobraževanja. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2020. Digitalna knjižnica, Dissertationes 38
P. 25
r aziskovanje eduk acije in eduk acijske politike
Ameriški avtorji so analitično pokazali, da je bila v obdobju hladne
vojne socializacijska funkcija edukacijskega sistema porinjena na margino,
poudarek pa se je prenesel na pomen edukacijskega sistema za razvoj zna-
nosti. Sputnikov šok je močno pospešil to spremembo. Konceptualno se je
pričel že v 2. svetovni vojni ali celo pred njo, nato pa se je napajal iz hla-
dne vojne, ki je sledila. Inženir, izumitelj in znanstveni administrator /sci-
ence administrator/ Vannevar Bush, ki je med vojno vodil Ameriški urad
za znanstveno raziskovanje in razvoj, je v odmevnem dokumentu Scien-
ce – The Endless Frontier Beli hiši že leta 1945 sporočil, da je le znanost pra-
va skrb vlade (Bush, 1945). Njegovi pogledi so prispevali k temeljitemu za-
suku v ameriških znanstvenih in tudi edukacijskih politikah, posredno pa
so prispevali k novi instrumentalni zasnovi smotrov edukacije, ki se je iz
ZDA postopoma razširil praktično po vsem svetu.
V tem zgodovinskem in geografskem kontekstu se je oblikovala the
policy science (Lasswell, Lerner, 1951) z velikim vplivom vse do današnjih dni.
Pričelo se je z vero političnih in administrativnih elit v scientifično4 racional-
nost kot ključ za reševanje skupnostnih problemov. V krog teh elit so vstopili
scientokrati, reševanje skupnostnih problemov pa je zadobilo poudarjen teh-
nokratski značaj (gl. Innerarity, 2012). Dobrega pol stoletja je seveda prispe-
valo k mnogim premenam tega koncepta. Naraščajoča scientifikacija politi-
ke, tj. »govoriti môči resnico«, je vodila k politizaciji znanosti (Hoppe, 1999).
Ampak scientifično znanje se je v nekaterih odmevnih dogodkih izkazalo za
zmotljivo. Weingart (1999: 151) npr. omenja nesrečo v nuklearnem reaktorju
na Otoku treh milj (ZDA) leta 1979, kjer je bila »znanstvena kredibilnost« prva
žrtev. Tovrstne izkušnje, pa tudi akademska kritika »pozitivističnega uma« je
tehnokratski opciji zoperstavila »rekurzivni model« (ibid.: 154–157), ki opozar-
ja na »zainteresiranost« znanja in terja demokratizacijo znanstvenega svetova-
nja. Zgodi se premik od »govoriti môči resnico« k »skupnemu oblikovanju
smisla« (Hoppe, 1999: 209).
Ob petdesetletnici Sputnikovega šoka je Alvin Powell v The Harvard
Gazette zapisal: »Post-Sputnikove reforme so bile položene v roke znan-
stvenikov, na precejšnje zgražanje nekaterih pedagogov /educators/ in za-
interesiranih državljanov, ki so poprej imeli veliko vlogo pri oblikovanju
učnih načrtov« (Powell, 2007). Diana Reische, nekdanja raziskovalka pri
nevladni American Association of School Administrators, pa je v študiji iz
leta 1987 o tem obdobju zapisala: »Tudi družboslovci so menili, da ‚drža-
4 Namenoma na uporabljam slovenskega termina znanost (in njegovih izpeljank), ker
ga glede na anglosaksonsko science zaznamuje konceptualna drugačnost.
25
Ameriški avtorji so analitično pokazali, da je bila v obdobju hladne
vojne socializacijska funkcija edukacijskega sistema porinjena na margino,
poudarek pa se je prenesel na pomen edukacijskega sistema za razvoj zna-
nosti. Sputnikov šok je močno pospešil to spremembo. Konceptualno se je
pričel že v 2. svetovni vojni ali celo pred njo, nato pa se je napajal iz hla-
dne vojne, ki je sledila. Inženir, izumitelj in znanstveni administrator /sci-
ence administrator/ Vannevar Bush, ki je med vojno vodil Ameriški urad
za znanstveno raziskovanje in razvoj, je v odmevnem dokumentu Scien-
ce – The Endless Frontier Beli hiši že leta 1945 sporočil, da je le znanost pra-
va skrb vlade (Bush, 1945). Njegovi pogledi so prispevali k temeljitemu za-
suku v ameriških znanstvenih in tudi edukacijskih politikah, posredno pa
so prispevali k novi instrumentalni zasnovi smotrov edukacije, ki se je iz
ZDA postopoma razširil praktično po vsem svetu.
V tem zgodovinskem in geografskem kontekstu se je oblikovala the
policy science (Lasswell, Lerner, 1951) z velikim vplivom vse do današnjih dni.
Pričelo se je z vero političnih in administrativnih elit v scientifično4 racional-
nost kot ključ za reševanje skupnostnih problemov. V krog teh elit so vstopili
scientokrati, reševanje skupnostnih problemov pa je zadobilo poudarjen teh-
nokratski značaj (gl. Innerarity, 2012). Dobrega pol stoletja je seveda prispe-
valo k mnogim premenam tega koncepta. Naraščajoča scientifikacija politi-
ke, tj. »govoriti môči resnico«, je vodila k politizaciji znanosti (Hoppe, 1999).
Ampak scientifično znanje se je v nekaterih odmevnih dogodkih izkazalo za
zmotljivo. Weingart (1999: 151) npr. omenja nesrečo v nuklearnem reaktorju
na Otoku treh milj (ZDA) leta 1979, kjer je bila »znanstvena kredibilnost« prva
žrtev. Tovrstne izkušnje, pa tudi akademska kritika »pozitivističnega uma« je
tehnokratski opciji zoperstavila »rekurzivni model« (ibid.: 154–157), ki opozar-
ja na »zainteresiranost« znanja in terja demokratizacijo znanstvenega svetova-
nja. Zgodi se premik od »govoriti môči resnico« k »skupnemu oblikovanju
smisla« (Hoppe, 1999: 209).
Ob petdesetletnici Sputnikovega šoka je Alvin Powell v The Harvard
Gazette zapisal: »Post-Sputnikove reforme so bile položene v roke znan-
stvenikov, na precejšnje zgražanje nekaterih pedagogov /educators/ in za-
interesiranih državljanov, ki so poprej imeli veliko vlogo pri oblikovanju
učnih načrtov« (Powell, 2007). Diana Reische, nekdanja raziskovalka pri
nevladni American Association of School Administrators, pa je v študiji iz
leta 1987 o tem obdobju zapisala: »Tudi družboslovci so menili, da ‚drža-
4 Namenoma na uporabljam slovenskega termina znanost (in njegovih izpeljank), ker
ga glede na anglosaksonsko science zaznamuje konceptualna drugačnost.
25
