Page 29 - Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju: mednarodni vidiki vzgoje in izobraževanja. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2020. Digitalna knjižnica, Dissertationes 38
P. 29
r aziskovanje eduk acije in eduk acijske politike
»vladarji« in »misleci« lahko zaplete na nov način in da bi lahko ločnica
med njimi postala ohlapna in nejasna. V moderni dobi imamo dejansko
primere, ko so »vladarji« prevzemali vlogo »mislecev« (ali pa so si vsaj ne-
izmerno prizadevali po taki vlogi), »misleci« pa so se lahko znašli v situaci-
jah, ko so prevzeli vlogo »vladarjev«. Zgodovinske čitanke so polne slavnih
intelektualcev moderne, ki so se »v za narod usodnih dneh« ukvarjali s po-
litiko, pa tudi »vladarjev«, ki so za seboj pustili dvajset, trideset ali več de-
belih zvezkov domnevno globokih in modrih misli. Kam so izginili? Na-
mesto dveh metrov knjig na knjižni polici se novodobni vladarji postavljajo
s sporočili v vsega 140 twitterjevih znakih, občasno pa javnost pretresejo s
škandalom, npr. o z goljufijo pridobljenem doktoratu znanosti. To podo-
bo na nasprotni strani dopolnjuje figura, zaobjeta v oznaki »the disenga-
ged academic«.
S vsemi temi premiki se je raziskovanje močno relativiziralo. Ko gre za
moč znanja, javne akademske ustanove nimajo več monopola. Izraz »aka-
demsko znanje« je v pogovornem jeziku dobil slabšalno konotacijo »neko-
ristnega znanja«. V družbi, ki jo obvladuje vsemogočni svobodni trg, ne iz-
biramo samo vsakodnevnih dobrin in storitev; videti je, da »deležniki« na
njem lahko »svobodno izbirajo« tudi svojim potrebam in svoji »racionalni
presoji« najbolj primerne »resnice« in »interpretacije«. Prispeli smo v dobo
»po meri narejenih raziskovalnih študij«. Kdo je v tej dobi »vladar« in kdo
»filozof«? Meja postaja zabrisana.
O raziskovanju v »post-resničnostnem svetu«
Črna slika, ki je pred nami, prikazuje tisto razsežnost našega sveta, ki jo
lahko ponazorimo z besedo leta 2016 po izbiri Oxford Dictionaries: »the
post-truth world«, post-resničnostni svet. Slovar podaja naslednjo definici-
jo: »Navezava na ali označevanje okoliščin, v katerih na oblikovanje javne-
ga mnenja manj vplivajo objektivna dejstva kot zbujanje čustev in osebnih
prepričanj«. S tem se svet ni spremenil, niti ni izginila potreba po tem, da
ga mislimo. Ali lahko na čustvih in osebnih prepričanjih reformirate šol-
ski sistem, da bo izpolnil temeljna pričakovanja, o katerih vendar obstaja
večinski družbeni konsenz? (Böhm and Riiheläinen, 2017) Seveda ne mo-
rete. Zato pa je mogoče s čustvi in osebnimi prepričanji okrepiti ambiva-
lentnost, o kateri smo tu govorili, vse do stopnje, na kateri se potencialno
produktiven prispevek raziskovanja »za« oblikovanje politik lahko sesuje.
Pri tem ni vsa krivda na »populizmu«. Če dobo populizma med drugim za-
znamuje nezaupanje in averzija do strokovnjakov in izobraženih elit, je to
29
»vladarji« in »misleci« lahko zaplete na nov način in da bi lahko ločnica
med njimi postala ohlapna in nejasna. V moderni dobi imamo dejansko
primere, ko so »vladarji« prevzemali vlogo »mislecev« (ali pa so si vsaj ne-
izmerno prizadevali po taki vlogi), »misleci« pa so se lahko znašli v situaci-
jah, ko so prevzeli vlogo »vladarjev«. Zgodovinske čitanke so polne slavnih
intelektualcev moderne, ki so se »v za narod usodnih dneh« ukvarjali s po-
litiko, pa tudi »vladarjev«, ki so za seboj pustili dvajset, trideset ali več de-
belih zvezkov domnevno globokih in modrih misli. Kam so izginili? Na-
mesto dveh metrov knjig na knjižni polici se novodobni vladarji postavljajo
s sporočili v vsega 140 twitterjevih znakih, občasno pa javnost pretresejo s
škandalom, npr. o z goljufijo pridobljenem doktoratu znanosti. To podo-
bo na nasprotni strani dopolnjuje figura, zaobjeta v oznaki »the disenga-
ged academic«.
S vsemi temi premiki se je raziskovanje močno relativiziralo. Ko gre za
moč znanja, javne akademske ustanove nimajo več monopola. Izraz »aka-
demsko znanje« je v pogovornem jeziku dobil slabšalno konotacijo »neko-
ristnega znanja«. V družbi, ki jo obvladuje vsemogočni svobodni trg, ne iz-
biramo samo vsakodnevnih dobrin in storitev; videti je, da »deležniki« na
njem lahko »svobodno izbirajo« tudi svojim potrebam in svoji »racionalni
presoji« najbolj primerne »resnice« in »interpretacije«. Prispeli smo v dobo
»po meri narejenih raziskovalnih študij«. Kdo je v tej dobi »vladar« in kdo
»filozof«? Meja postaja zabrisana.
O raziskovanju v »post-resničnostnem svetu«
Črna slika, ki je pred nami, prikazuje tisto razsežnost našega sveta, ki jo
lahko ponazorimo z besedo leta 2016 po izbiri Oxford Dictionaries: »the
post-truth world«, post-resničnostni svet. Slovar podaja naslednjo definici-
jo: »Navezava na ali označevanje okoliščin, v katerih na oblikovanje javne-
ga mnenja manj vplivajo objektivna dejstva kot zbujanje čustev in osebnih
prepričanj«. S tem se svet ni spremenil, niti ni izginila potreba po tem, da
ga mislimo. Ali lahko na čustvih in osebnih prepričanjih reformirate šol-
ski sistem, da bo izpolnil temeljna pričakovanja, o katerih vendar obstaja
večinski družbeni konsenz? (Böhm and Riiheläinen, 2017) Seveda ne mo-
rete. Zato pa je mogoče s čustvi in osebnimi prepričanji okrepiti ambiva-
lentnost, o kateri smo tu govorili, vse do stopnje, na kateri se potencialno
produktiven prispevek raziskovanja »za« oblikovanje politik lahko sesuje.
Pri tem ni vsa krivda na »populizmu«. Če dobo populizma med drugim za-
znamuje nezaupanje in averzija do strokovnjakov in izobraženih elit, je to
29
