Page 30 - Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju: mednarodni vidiki vzgoje in izobraževanja. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2020. Digitalna knjižnica, Dissertationes 38
P. 30
r aziskovanje v vzgoji in izobr aževanju: mednarodni vidki vzgoje in izobr aževanja
tudi zato, ker je »scientokratizem« od sredine prejšnjega stoletja sem z infla-
torno uporabo svetovanja za instrumentalne namene legitimiranja politič-
nih odločitev, kot se je utrdila v zahodnem svetu, postal samodestruktiven
in sam sebi jemlje legitimnost (Weingart, 1999: 158). V tem je eden od teme-
ljev populističnega nezaupanja. »Znanost lahko ponuja nasvete, ne more pa
nadomestiti drugih akterjev« v načrtovanju politik (Innerarity, 2012: 9). So
»filozofi«, so tudi »kralji« in, ne nazadnje, je tudi »ljudstvo«. Vsi akterji igra-
jo takšno ali drugačno vlogo pri »upravljanju resničnega življenja« in nobe-
nega med njimi ne gre ignorirati.
Raziskovanje je danes razpeto v dilemi, ali naj s svojo dejavnostjo »slu-
ži participatorni demokraciji in aktivnem državljanstvu, ali pa neki do-
mnevno razsvetljeni politični oziroma politike oblikujoči eliti« (Hoppe,
1999: 208). Hoppe predlaga, da se to dilemo preseže tako, da se diskurz, ki
»môči govori resnico« nadomesti z argumentirano analizo politik /policy/,
ki bi »poživila politično previdnost« /political prudence/ in vodila k »sku-
pnemu oblikovanju smisla« (ibid., 209). To pa predpostavlja dvojno pozicijo
»filozofov« v odnosu do »vladarjev« (pa tudi do »tistih, ki jim vladajo«): na
eni strani raziskovanje »za« potrebe oblikovanja učinkovitih politik (teh-
nični vidik), na drugi strani pa raziskovanje »o« politikah in politiki (kri-
tični in interpretativni vidik). »Filozofi« ne »govorijo« samo »vladarjem«
(»môči«), temveč tudi »vladanim« (skupnosti) in, ne nazadnje, morajo kri-
tično spregovoriti tudi samim sebi. Pa tudi poslušati.
Sem lahko navežemo Kantovo misel: da namreč (razsvetljeni!) »kra-
lji« ne pustijo, da bi »razred filozofov« izginil ali onemel, temveč mu do-
volijo javno govoriti, saj je to obojim – vsakemu na svoj način – neizogib-
no potrebno. Razsvetljeno raziskovanje in na njem utemeljene odločitve o
upravljanju »resničnega življenja« je prepoznano kot nujen pogoj za vlada-
nje razsvetljenih »vladarjev«. Toda dialektika razsvetljenstva nas je v dveh
stoletjih pripeljala do post-resničnostnega obdobja »nerazsvetljenih vladar-
jev«, v katerem nevarnost niso več »nori kralji«, temveč »nori predsedniki«.
V tem je ključni razlog za radikalen ugovor tako populističnemu
zavračanju t.i. »neuporabnih akademskih teorij« kot neoliberalni reduk-
ciji raziskovanja izključno na »koristno« znanje. Za produktivno razmerje
med »akademsko« in »administrativno« stranjo je kritična analiza sedan-
josti in preteklosti, pa tudi prihodnosti, torej vsa ta »nekoristna šara«, kot
trdijo profeti post-resničnega sveta, nujen pogoj. Povejmo to z besedami
Ulricha Teichlerja (2003): praktični pomen družboslovja, katerega pomem-
ben del predstavljajo tudi edukacijske vede, »temelji na oblikovanju pogojev
30
tudi zato, ker je »scientokratizem« od sredine prejšnjega stoletja sem z infla-
torno uporabo svetovanja za instrumentalne namene legitimiranja politič-
nih odločitev, kot se je utrdila v zahodnem svetu, postal samodestruktiven
in sam sebi jemlje legitimnost (Weingart, 1999: 158). V tem je eden od teme-
ljev populističnega nezaupanja. »Znanost lahko ponuja nasvete, ne more pa
nadomestiti drugih akterjev« v načrtovanju politik (Innerarity, 2012: 9). So
»filozofi«, so tudi »kralji« in, ne nazadnje, je tudi »ljudstvo«. Vsi akterji igra-
jo takšno ali drugačno vlogo pri »upravljanju resničnega življenja« in nobe-
nega med njimi ne gre ignorirati.
Raziskovanje je danes razpeto v dilemi, ali naj s svojo dejavnostjo »slu-
ži participatorni demokraciji in aktivnem državljanstvu, ali pa neki do-
mnevno razsvetljeni politični oziroma politike oblikujoči eliti« (Hoppe,
1999: 208). Hoppe predlaga, da se to dilemo preseže tako, da se diskurz, ki
»môči govori resnico« nadomesti z argumentirano analizo politik /policy/,
ki bi »poživila politično previdnost« /political prudence/ in vodila k »sku-
pnemu oblikovanju smisla« (ibid., 209). To pa predpostavlja dvojno pozicijo
»filozofov« v odnosu do »vladarjev« (pa tudi do »tistih, ki jim vladajo«): na
eni strani raziskovanje »za« potrebe oblikovanja učinkovitih politik (teh-
nični vidik), na drugi strani pa raziskovanje »o« politikah in politiki (kri-
tični in interpretativni vidik). »Filozofi« ne »govorijo« samo »vladarjem«
(»môči«), temveč tudi »vladanim« (skupnosti) in, ne nazadnje, morajo kri-
tično spregovoriti tudi samim sebi. Pa tudi poslušati.
Sem lahko navežemo Kantovo misel: da namreč (razsvetljeni!) »kra-
lji« ne pustijo, da bi »razred filozofov« izginil ali onemel, temveč mu do-
volijo javno govoriti, saj je to obojim – vsakemu na svoj način – neizogib-
no potrebno. Razsvetljeno raziskovanje in na njem utemeljene odločitve o
upravljanju »resničnega življenja« je prepoznano kot nujen pogoj za vlada-
nje razsvetljenih »vladarjev«. Toda dialektika razsvetljenstva nas je v dveh
stoletjih pripeljala do post-resničnostnega obdobja »nerazsvetljenih vladar-
jev«, v katerem nevarnost niso več »nori kralji«, temveč »nori predsedniki«.
V tem je ključni razlog za radikalen ugovor tako populističnemu
zavračanju t.i. »neuporabnih akademskih teorij« kot neoliberalni reduk-
ciji raziskovanja izključno na »koristno« znanje. Za produktivno razmerje
med »akademsko« in »administrativno« stranjo je kritična analiza sedan-
josti in preteklosti, pa tudi prihodnosti, torej vsa ta »nekoristna šara«, kot
trdijo profeti post-resničnega sveta, nujen pogoj. Povejmo to z besedami
Ulricha Teichlerja (2003): praktični pomen družboslovja, katerega pomem-
ben del predstavljajo tudi edukacijske vede, »temelji na oblikovanju pogojev
30
