Page 27 - Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju: mednarodni vidiki vzgoje in izobraževanja. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2020. Digitalna knjižnica, Dissertationes 38
P. 27
r aziskovanje eduk acije in eduk acijske politike
O »kraljih« in »filozofih«
Razpravljamo o eni izmed ključnih dilem, ki zaznamuje sodobni položaj
akademskega raziskovanja. Ko je v 19. stoletju nastajala t. i. raziskovalna
univerza, je položaj rednega profesorja običajno podelil vladar. Potem je
profesor skrbel za svoj laboratorij, ki je včasih prinesel uporabne in vča-
sih neuporabne rezultate, vse do smrti. Ni mu bilo treba skrbeti za »re-
levantnost«, »uporabnost«, revije z visokim »impakt faktorjem«, preglede
kakovosti ali položaj svoje institucije na Šanghajski lestvici. Od tedaj se je
vse spremenilo. Po svoje je presenetljivo, kako visok konsenz – tako v šir-
ši družbi kot na akademskih ustanovah – obstoji o tem, da morajo biti raz-
iskave kolikor je le mogoče relevantne, da morajo biti njihovi rezultati ko-
likor je le mogoče koristni, in kako grozno da je, ker je letos Univerza v
Ljubljani na Šanghajski lestvici padla za sto mest.
Zdi se, da bi bilo zelo težko – če ne že kar nemogoče – ugovarjati temu
razširjenemu prepričanju. Kaj drugega pa naj bi zahtevali od ustanov, ki se
financirajo z »denarjem davkoplačevalcev«? Drugače povedano: če zaseb-
no podjetje naroči raziskovalno študijo, potem od nje pričakuje neko ko-
rist. Zakaj bi moralo biti drugače v primeru, ko je naročnik javna ustanova,
npr. nacionalna raziskovalna agencija? S takšno argumentacijo se ni težko
strinjati, obenem pa sem prepričan, da je ugovor kljub temu smiseln in celo
nujen. Če namreč zahtevo po relevantnosti in koristnosti raziskovanja in
znanosti postavimo pod kritično lečo, se pojavi zoprno vprašanje: kaj na-
tančno bi bilo treba razumeti pod pojmi »relevantnost«, »uporabnost«, »učin-
kovitost«? Ti pojmi predpostavljajo interese, običajno poslovne, praviloma
čisto materialne interese, klasična akademska poklicanost pa naj bi bila na-
ravnana na »iskanje resnice« in zahteva nepristranskost ter objektiven, »ne-
zainteresiran« pristop. To ostaja temeljno načelo tudi v sodobnem razisko-
vanju; če ga spodbijemo, pade koncept znanosti, kakršen je veljal doslej. To
nas vodi na nek drug horizont: da bi bilo znanje, do katerega se dokopljemo
z raziskovanjem, veljavno, zaupanja vredno, relevantno, ga je treba ločiti od
materialnih interesov. Mar se med tem načelom in post-resničnostno seda-
njostjo, v kateri štejejo objave na Twitterju, ne pa priznane in preizkušene
akademske založbe, ne odpira ogromna in zlovešča razpoka?
Politična ali finančna moč ni zagotovilo zaupanja vrednega znanja.
Nikoli ni bila. Toda brez finančne in politične podpore raziskovanje pre-
sahne. Težava je kompleksna: če se odločim, da se pridružim strani, ki me
lahko materialno podpre, a z zahtevo po določenih protiuslugah, posta-
nem »raziskovalec prostitut«; če pa vztrajam pri stališču nepristranskosti in
27
O »kraljih« in »filozofih«
Razpravljamo o eni izmed ključnih dilem, ki zaznamuje sodobni položaj
akademskega raziskovanja. Ko je v 19. stoletju nastajala t. i. raziskovalna
univerza, je položaj rednega profesorja običajno podelil vladar. Potem je
profesor skrbel za svoj laboratorij, ki je včasih prinesel uporabne in vča-
sih neuporabne rezultate, vse do smrti. Ni mu bilo treba skrbeti za »re-
levantnost«, »uporabnost«, revije z visokim »impakt faktorjem«, preglede
kakovosti ali položaj svoje institucije na Šanghajski lestvici. Od tedaj se je
vse spremenilo. Po svoje je presenetljivo, kako visok konsenz – tako v šir-
ši družbi kot na akademskih ustanovah – obstoji o tem, da morajo biti raz-
iskave kolikor je le mogoče relevantne, da morajo biti njihovi rezultati ko-
likor je le mogoče koristni, in kako grozno da je, ker je letos Univerza v
Ljubljani na Šanghajski lestvici padla za sto mest.
Zdi se, da bi bilo zelo težko – če ne že kar nemogoče – ugovarjati temu
razširjenemu prepričanju. Kaj drugega pa naj bi zahtevali od ustanov, ki se
financirajo z »denarjem davkoplačevalcev«? Drugače povedano: če zaseb-
no podjetje naroči raziskovalno študijo, potem od nje pričakuje neko ko-
rist. Zakaj bi moralo biti drugače v primeru, ko je naročnik javna ustanova,
npr. nacionalna raziskovalna agencija? S takšno argumentacijo se ni težko
strinjati, obenem pa sem prepričan, da je ugovor kljub temu smiseln in celo
nujen. Če namreč zahtevo po relevantnosti in koristnosti raziskovanja in
znanosti postavimo pod kritično lečo, se pojavi zoprno vprašanje: kaj na-
tančno bi bilo treba razumeti pod pojmi »relevantnost«, »uporabnost«, »učin-
kovitost«? Ti pojmi predpostavljajo interese, običajno poslovne, praviloma
čisto materialne interese, klasična akademska poklicanost pa naj bi bila na-
ravnana na »iskanje resnice« in zahteva nepristranskost ter objektiven, »ne-
zainteresiran« pristop. To ostaja temeljno načelo tudi v sodobnem razisko-
vanju; če ga spodbijemo, pade koncept znanosti, kakršen je veljal doslej. To
nas vodi na nek drug horizont: da bi bilo znanje, do katerega se dokopljemo
z raziskovanjem, veljavno, zaupanja vredno, relevantno, ga je treba ločiti od
materialnih interesov. Mar se med tem načelom in post-resničnostno seda-
njostjo, v kateri štejejo objave na Twitterju, ne pa priznane in preizkušene
akademske založbe, ne odpira ogromna in zlovešča razpoka?
Politična ali finančna moč ni zagotovilo zaupanja vrednega znanja.
Nikoli ni bila. Toda brez finančne in politične podpore raziskovanje pre-
sahne. Težava je kompleksna: če se odločim, da se pridružim strani, ki me
lahko materialno podpre, a z zahtevo po določenih protiuslugah, posta-
nem »raziskovalec prostitut«; če pa vztrajam pri stališču nepristranskosti in
27
