Page 26 - Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju: mednarodni vidiki vzgoje in izobraževanja. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2020. Digitalna knjižnica, Dissertationes 38
P. 26
r aziskovanje v vzgoji in izobr aževanju: mednarodni vidki vzgoje in izobr aževanja
vljanstvo‘ ni intelektualno vreden cilj raziskovanja«. Bruce Macfarlane,
profesor na Univerzi v Bristolu, je to trditev še poglobil, ko je pojem »the
retreat from citizenship« (»umik od državljanstva«) povezal s pojmom »the
disengaged academic« (torej »neangažirani«, »raz-angažirani akademik«).
Članek se prične s stavkom: »We live in an age of civic disengagement«. (Ma-
cfarlane, 2005: 296).
Teh nekaj navedkov bo dovolj, da lahko ilustriramo trend od obdob-
ja hladne vojne do današnjih dni. V dobrega pol stoletja akademska okolja
sicer niso bila povsem izločena iz družbenih gibanj različnih vrst in inten-
zitet, toda ta angažiranost večinoma ni bila deležna institucionalnih spod-
bud, ampak pogosteje solzivca in vodnih topov. »Duh časa«, če uporabimo
ta ohlapen termin, je odrinil zavzetost za družbeni kontekst na obrobje in
jo nadomestil z atomističnim individualizmom, ki je dobil ikonsko upodo-
bitev v stavku Margaret Thatcher (1987) »There is no such thing as society«.
Po obdobju, v katerem so akademski teoretiki najavili »konec ideologij«
(npr. Bell, 1960), je vzniknila doba neoliberalne ideologije.
Kako je vse to povezano z razmerjem med raziskovanjem edukacije
in edukacijskimi politikami? Neoliberalna ideologija, na kratko, ponuja za
»vrhovno resnico« doktrino, po kateri je (tudi) edukacija sistem vložkov
in dobitkov (ali izgub), sistem torej, ki je reduciran na ekonomsko funkcijo
(Starr, 2019). Ta doktrina je po svetu naletela na raznovrstne odpore, zato bi
bilo težko trditi, da se je nekje udejanjila v »čisti obliki«, čeprav njene »ide-
alne podobe« ni težko konstruirati. V skladu s to doktrino je legitimno raz-
iskovanje tisto, ki prinaša »uporabne« in »koristne« industrijske inovacije,
legitimna oblika izobraževanja pa je tista, ki zagotavlja »fleksibilno« de-
lovno silo. V tej doktrini ni prostora za »državljana«, saj države praktično
več ni, je le še »Trg«. Raziskovanje je servis tehnologije upravljanja, podob-
no kot je bila filozofija nekoč »dekla teologije«. Tu se v idealni obliki sreču-
jemo z »nerazsvetljenim« vladanjem kot tudi z »nerazsvetljeno« znanostjo.
Pri tem pa težava sploh ni v tem, da se raziskovalci »prodajo« neko-
mu, ki ima denar in/ali politično moč. Težava se pojavi tudi, ko raziskoval-
ci takšni »intelektualni prostituciji« nasprotujejo, npr. tako, da se z zgraža-
njem odvrnejo od »umazane politike«, meneč, da se »pravi raziskovalec ne
vmešava v politiko«, ampak deluje kot nekakšen »duhovnik v templju sve-
te čiste znanosti«. To je »raz-angažirani akademik«, o katerem govori Mac-
farlane. V tem pa je dodaten razlog za ambivalenco med raziskovanjem in
oblikovanjem politik.
26
vljanstvo‘ ni intelektualno vreden cilj raziskovanja«. Bruce Macfarlane,
profesor na Univerzi v Bristolu, je to trditev še poglobil, ko je pojem »the
retreat from citizenship« (»umik od državljanstva«) povezal s pojmom »the
disengaged academic« (torej »neangažirani«, »raz-angažirani akademik«).
Članek se prične s stavkom: »We live in an age of civic disengagement«. (Ma-
cfarlane, 2005: 296).
Teh nekaj navedkov bo dovolj, da lahko ilustriramo trend od obdob-
ja hladne vojne do današnjih dni. V dobrega pol stoletja akademska okolja
sicer niso bila povsem izločena iz družbenih gibanj različnih vrst in inten-
zitet, toda ta angažiranost večinoma ni bila deležna institucionalnih spod-
bud, ampak pogosteje solzivca in vodnih topov. »Duh časa«, če uporabimo
ta ohlapen termin, je odrinil zavzetost za družbeni kontekst na obrobje in
jo nadomestil z atomističnim individualizmom, ki je dobil ikonsko upodo-
bitev v stavku Margaret Thatcher (1987) »There is no such thing as society«.
Po obdobju, v katerem so akademski teoretiki najavili »konec ideologij«
(npr. Bell, 1960), je vzniknila doba neoliberalne ideologije.
Kako je vse to povezano z razmerjem med raziskovanjem edukacije
in edukacijskimi politikami? Neoliberalna ideologija, na kratko, ponuja za
»vrhovno resnico« doktrino, po kateri je (tudi) edukacija sistem vložkov
in dobitkov (ali izgub), sistem torej, ki je reduciran na ekonomsko funkcijo
(Starr, 2019). Ta doktrina je po svetu naletela na raznovrstne odpore, zato bi
bilo težko trditi, da se je nekje udejanjila v »čisti obliki«, čeprav njene »ide-
alne podobe« ni težko konstruirati. V skladu s to doktrino je legitimno raz-
iskovanje tisto, ki prinaša »uporabne« in »koristne« industrijske inovacije,
legitimna oblika izobraževanja pa je tista, ki zagotavlja »fleksibilno« de-
lovno silo. V tej doktrini ni prostora za »državljana«, saj države praktično
več ni, je le še »Trg«. Raziskovanje je servis tehnologije upravljanja, podob-
no kot je bila filozofija nekoč »dekla teologije«. Tu se v idealni obliki sreču-
jemo z »nerazsvetljenim« vladanjem kot tudi z »nerazsvetljeno« znanostjo.
Pri tem pa težava sploh ni v tem, da se raziskovalci »prodajo« neko-
mu, ki ima denar in/ali politično moč. Težava se pojavi tudi, ko raziskoval-
ci takšni »intelektualni prostituciji« nasprotujejo, npr. tako, da se z zgraža-
njem odvrnejo od »umazane politike«, meneč, da se »pravi raziskovalec ne
vmešava v politiko«, ampak deluje kot nekakšen »duhovnik v templju sve-
te čiste znanosti«. To je »raz-angažirani akademik«, o katerem govori Mac-
farlane. V tem pa je dodaten razlog za ambivalenco med raziskovanjem in
oblikovanjem politik.
26
