Page 24 - Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju: mednarodni vidiki vzgoje in izobraževanja. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2020. Digitalna knjižnica, Dissertationes 38
P. 24
r aziskovanje v vzgoji in izobr aževanju: mednarodni vidki vzgoje in izobr aževanja
ko »nerazsvetljenega administriranja«. Vzporedno z dihotomijo »razsvet-
ljenega« in »nerazsvetljenega« vladanja lahko govorimo tudi o dihotomiji
»razsvetljenega« in »nerazsvetljenega« raziskovanja. Slednje je tisti tip razi-
skovanja, ki ga bistveno opredeljuje instrumentalna naravnanost. Ne gre le
za domnevno penetracijo »političnega« v »akademsko«; ta naravnanost je
tudi posledica notranjih oblastvenih hierarhij, značilnih za svet homo aca-
demicus (Bourdieu, 2012).
Za primer jemljem občutljivo temo izobraževanja za demokratično dr-
žavljanstvo, pomembno tudi v raziskovanju edukacije. Eden izmed nasled-
kov razsvetljenske ideje o obveznem javnem šolstvu je v tem, da je bila med
ključne cilje kurikuluma zapisana tudi edukacija (bodoče/ga) državljanke
in državljana. Ne »vernika«, kot bi veljalo v tradiciji verouka, niti ne koz-
mopolitanskega »človeka«, kot npr. pri Kantu, pač pa »državljana«, »drža-
vljanke«. Ta ideja se je realizirala na protislovne načine, ki so temeljili tako
na »razsvetljenih« kot »nerazsvetljenih« interpretacijah. Pri mislecih kot je
npr. John Dewey, zavezuje ljudi k skupnemu človeškem prizadevanju, v po-
litičnih diskurzih, ki so v moderni dobi vzniknili z rojstvom nacionalne, pa
tudi (brez)razredne države, pa kot »vzgajanje pravega rodoljuba«.
Obvezno izobraževanje so že vlade v 19. stoletju porojenih nacionalnih
držav razumele kot edinstveno priložnost ne le za povečanje ekonomske
učinkovitosti, pač pa tudi za normalizacijo svoje populacije. Socializacijska
in normalizacijska funkcija edukacije je bila prav v ospredju nastajajočih
nacionalnih edukacijskih sistemov, čeprav v protislovni in sprevrnjeni ob-
liki glede na izvorne razsvetljenske ideje; če si pomagamo z Althusserjevim
konceptom, se je udejanjala v ideoloških aparatih države. Ta funkcija je pos-
topoma prešla tudi v ospredje družboslovnih raziskav, tako »razsvetljenih«
kot »nerazsvetljenih«. Po koncu 2. svetovne vojne pa pride do pomembne
spremembe, ki se je najprej in najbolje izrazila v ameriškem kontekstu.
Šok, ki je v ameriški javnosti nastopil s Sputnikom 1 ( 1957), je dobro
znan. Izzvalo ga je dejstvo, da je znanje, ki ga je do takrat akumulirala do-
mnevno civilizacijsko zaostala Sovjetska zveza, tehnološko premagalo su-
periorno znanje Združenih držav, ki se je dokazalo v številnih tehničnih
izumih in inovacijah še iz časa druge svetovne vojne. Učinek šoka je med
drugim pripeljal do hitrega povečanja sredstev za raziskovanje, ki so meri-
la predvsem na to, da ZDA znova pridobijo premoč na področju znanja in
inovativnosti. Pri tem so se pomembno povečala tudi sredstva za razisko-
vanje edukacije.
24
ko »nerazsvetljenega administriranja«. Vzporedno z dihotomijo »razsvet-
ljenega« in »nerazsvetljenega« vladanja lahko govorimo tudi o dihotomiji
»razsvetljenega« in »nerazsvetljenega« raziskovanja. Slednje je tisti tip razi-
skovanja, ki ga bistveno opredeljuje instrumentalna naravnanost. Ne gre le
za domnevno penetracijo »političnega« v »akademsko«; ta naravnanost je
tudi posledica notranjih oblastvenih hierarhij, značilnih za svet homo aca-
demicus (Bourdieu, 2012).
Za primer jemljem občutljivo temo izobraževanja za demokratično dr-
žavljanstvo, pomembno tudi v raziskovanju edukacije. Eden izmed nasled-
kov razsvetljenske ideje o obveznem javnem šolstvu je v tem, da je bila med
ključne cilje kurikuluma zapisana tudi edukacija (bodoče/ga) državljanke
in državljana. Ne »vernika«, kot bi veljalo v tradiciji verouka, niti ne koz-
mopolitanskega »človeka«, kot npr. pri Kantu, pač pa »državljana«, »drža-
vljanke«. Ta ideja se je realizirala na protislovne načine, ki so temeljili tako
na »razsvetljenih« kot »nerazsvetljenih« interpretacijah. Pri mislecih kot je
npr. John Dewey, zavezuje ljudi k skupnemu človeškem prizadevanju, v po-
litičnih diskurzih, ki so v moderni dobi vzniknili z rojstvom nacionalne, pa
tudi (brez)razredne države, pa kot »vzgajanje pravega rodoljuba«.
Obvezno izobraževanje so že vlade v 19. stoletju porojenih nacionalnih
držav razumele kot edinstveno priložnost ne le za povečanje ekonomske
učinkovitosti, pač pa tudi za normalizacijo svoje populacije. Socializacijska
in normalizacijska funkcija edukacije je bila prav v ospredju nastajajočih
nacionalnih edukacijskih sistemov, čeprav v protislovni in sprevrnjeni ob-
liki glede na izvorne razsvetljenske ideje; če si pomagamo z Althusserjevim
konceptom, se je udejanjala v ideoloških aparatih države. Ta funkcija je pos-
topoma prešla tudi v ospredje družboslovnih raziskav, tako »razsvetljenih«
kot »nerazsvetljenih«. Po koncu 2. svetovne vojne pa pride do pomembne
spremembe, ki se je najprej in najbolje izrazila v ameriškem kontekstu.
Šok, ki je v ameriški javnosti nastopil s Sputnikom 1 ( 1957), je dobro
znan. Izzvalo ga je dejstvo, da je znanje, ki ga je do takrat akumulirala do-
mnevno civilizacijsko zaostala Sovjetska zveza, tehnološko premagalo su-
periorno znanje Združenih držav, ki se je dokazalo v številnih tehničnih
izumih in inovacijah še iz časa druge svetovne vojne. Učinek šoka je med
drugim pripeljal do hitrega povečanja sredstev za raziskovanje, ki so meri-
la predvsem na to, da ZDA znova pridobijo premoč na področju znanja in
inovativnosti. Pri tem so se pomembno povečala tudi sredstva za razisko-
vanje edukacije.
24
