Page 22 - Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju: mednarodni vidiki vzgoje in izobraževanja. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2020. Digitalna knjižnica, Dissertationes 38
P. 22
r aziskovanje v vzgoji in izobr aževanju: mednarodni vidki vzgoje in izobr aževanja
Zakaj govorimo o tem? Zato, ker smo danes nenehno soočani s ponud-
bo receptov in obrazcev, ki z eno »formulo« obljubljajo rešiti vsak problem
»resničnega življenja«. Eden med njimi je npr. ta, da privatizacija prinaša
večjo »učinkovitost«, itd., pa naj gre za gospodarska podjetja ali ustanove,
kot so bolnišnice in šole. Pri tem ne gre zgolj za pritisk trenutne konstelaci-
je politične moči in njene ideologije, pač pa za podrobno izdelane koncepte
in teorije, ki jih po naši prejšnji razdelitvi lažje pripišemo »akademski« kot
»administrativni« strani. Ko gre za upravljanje različnih sfer javnega življe-
nja, se (zlasti v akademskih krogih) pogosto domneva, da je »akademski«
strani kar po njeni naravi lastna kritična naravnanost do (predpostavlje-
nega) oportunizma »administrativne« strani. V takšnih primerih je pripo-
ročljiva predvsem kritična in reflektivna samo-naravnanost, ki pa je žal ni
vedno moč prepoznati kot neločljive prvine akademskega diskurza.
Aristotel je opozoril na enkratnost in edinstvenost »priložnosti«, s ka-
terimi se v »resničnem življenju« srečujemo vedno znova in ob katerih je
treba temeljito premisliti, kaj je v danem primeru najbolj »primerno«: kaj
naj usmerja, vodi, u-pravlja našo odločitev. Zavrnil je »recepte«, tehnično-
-nevtralna orodja, ki so sicer lahko »učinkovita« in prinašajo value for mo-
ney, če uporabimo sodoben izraz. Techne, tehnične veščine so nujni, a ne
zadostni temelj civilizacije; za delovanje v družbenem svetu je potrebna
phronesis, praktična modrost kot kultivirana sposobnost, usposobljenost
za vpogled v človeško, usposobljenost, ki pomaga, da sprejmemo prave od-
ločitve v različnih človeških situacijah. Biti krmar ali zdravnik, vladar ali
raziskovalec – vse to so človeške situacije, močno različne ena od druge, pa
vendar še kako človeške. Odločitve, ki jih sprejemamo v teh situacijah, so
odločitve, ki nas »u-pravijo«, popeljejo v »pravo smer«. Ali pa tudi ne.
Tu smo že pri edukaciji. Seveda mora biti krmar posvečen v skrivnos-
ti »teorije svojega poklica«, to pomeni, da mora biti izobražen in usposo-
bljen za branje pomorskih zemljevidov, za razumevanje in predvidevanje
spreminjajočih se vremenskih razmer, poznati mora tehnične značilnos-
ti plovil, itd. Ko pa se na viharnem morju sreča z grožnjo življenju, se mora
opremljen z znanjem in veščinami ustrezno odločiti, ne pa zgolj »držati
predpisov«, naučenih na kopnem in morda določenih le po tistih ljudeh, ki
ostajajo na kopnem. Zato se nihče ne more naučiti krmariti preprosto tako,
da se nauči norm, »pravilnega samega po sebi«, »splošnih predpisov«, saj
nikoli ne morejo biti dovolj podrobni, da bi jih lahko uporabili prav v vsa-
kokratnih posebnih okoliščinah in prav za vsak poseben primer, s katerim
22
Zakaj govorimo o tem? Zato, ker smo danes nenehno soočani s ponud-
bo receptov in obrazcev, ki z eno »formulo« obljubljajo rešiti vsak problem
»resničnega življenja«. Eden med njimi je npr. ta, da privatizacija prinaša
večjo »učinkovitost«, itd., pa naj gre za gospodarska podjetja ali ustanove,
kot so bolnišnice in šole. Pri tem ne gre zgolj za pritisk trenutne konstelaci-
je politične moči in njene ideologije, pač pa za podrobno izdelane koncepte
in teorije, ki jih po naši prejšnji razdelitvi lažje pripišemo »akademski« kot
»administrativni« strani. Ko gre za upravljanje različnih sfer javnega življe-
nja, se (zlasti v akademskih krogih) pogosto domneva, da je »akademski«
strani kar po njeni naravi lastna kritična naravnanost do (predpostavlje-
nega) oportunizma »administrativne« strani. V takšnih primerih je pripo-
ročljiva predvsem kritična in reflektivna samo-naravnanost, ki pa je žal ni
vedno moč prepoznati kot neločljive prvine akademskega diskurza.
Aristotel je opozoril na enkratnost in edinstvenost »priložnosti«, s ka-
terimi se v »resničnem življenju« srečujemo vedno znova in ob katerih je
treba temeljito premisliti, kaj je v danem primeru najbolj »primerno«: kaj
naj usmerja, vodi, u-pravlja našo odločitev. Zavrnil je »recepte«, tehnično-
-nevtralna orodja, ki so sicer lahko »učinkovita« in prinašajo value for mo-
ney, če uporabimo sodoben izraz. Techne, tehnične veščine so nujni, a ne
zadostni temelj civilizacije; za delovanje v družbenem svetu je potrebna
phronesis, praktična modrost kot kultivirana sposobnost, usposobljenost
za vpogled v človeško, usposobljenost, ki pomaga, da sprejmemo prave od-
ločitve v različnih človeških situacijah. Biti krmar ali zdravnik, vladar ali
raziskovalec – vse to so človeške situacije, močno različne ena od druge, pa
vendar še kako človeške. Odločitve, ki jih sprejemamo v teh situacijah, so
odločitve, ki nas »u-pravijo«, popeljejo v »pravo smer«. Ali pa tudi ne.
Tu smo že pri edukaciji. Seveda mora biti krmar posvečen v skrivnos-
ti »teorije svojega poklica«, to pomeni, da mora biti izobražen in usposo-
bljen za branje pomorskih zemljevidov, za razumevanje in predvidevanje
spreminjajočih se vremenskih razmer, poznati mora tehnične značilnos-
ti plovil, itd. Ko pa se na viharnem morju sreča z grožnjo življenju, se mora
opremljen z znanjem in veščinami ustrezno odločiti, ne pa zgolj »držati
predpisov«, naučenih na kopnem in morda določenih le po tistih ljudeh, ki
ostajajo na kopnem. Zato se nihče ne more naučiti krmariti preprosto tako,
da se nauči norm, »pravilnega samega po sebi«, »splošnih predpisov«, saj
nikoli ne morejo biti dovolj podrobni, da bi jih lahko uporabili prav v vsa-
kokratnih posebnih okoliščinah in prav za vsak poseben primer, s katerim
22
