Page 23 - Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju: mednarodni vidiki vzgoje in izobraževanja. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2020. Digitalna knjižnica, Dissertationes 38
P. 23
r aziskovanje eduk acije in eduk acijske politike
se v »resničnem življenju« lahko srečamo. Instrumentalni um je v takšnih
situacijah nezadosten.
Aristotelovega metaforičnega »krmarja«, torej »u-pravitelja plovila«,
tistega, ki usmerja v pravo smer oziroma deluje prav, po svoje lahko razu-
memo kot nekakšen spoj tega, kar v sodobnem času izražamo z dvema po-
tencialno polarnima izrazoma: raziskovalec in odločevalec. Da bi odločili o
pravi smeri, to je, da bi u-pravljali prav, moramo marsikaj vedeti, znati: od-
ločitev in svoja dejanja moramo nasloniti na znanje, vendar ne le na znanje
kot techne, produktivno veščino, ki prevladuje v naši dobi, ampak tudi na
phronesis, praktično znanje3 oziroma modrost za odločanje in u-pravljanje
bodisi z lastnim življenjem bodisi z življenji drugih ljudi. Glagola upravljati
torej nikakor ne moremo rezervirati le za instrumentalne diskurze, za izvr-
ševanje politične moči, vključno z administracijo, tehnologijami itd. Priso-
ten je tudi pri izvrševanju moči znanja, npr. ob vprašanjih, ki se tičejo razi-
skovalne etike, a nikakor ne samo tu. S tem se odpira nov spekter vprašanj.
O (ne)razsvetljenosti vlad in (ne)razsvetljenosti znanosti
Dva diskurza, o katerih govorimo, sta strukturno različna, do določene
mere nezdružljiva, vendar soodvisna. Situacije, v katerih se lahko znajde-
ta v sporu, so pomešane s situacijami sodelovanja. Njuno razmerje je am-
bivalentno. Dodati je treba naslednje: nujen pogoj, da se ta ambivalentnost
reducira na normalno, »znosno« raven, ki omogoči, da rezultati raziskav
dejansko lahko prispevajo k reševanju družbenih izzivov, je obstoj »razsvet-
ljene« vlade.
Toda to še ni zadosten pogoj; nekaj je odvisno tudi od znanosti same
in njene lastne »razsvetljenosti«. Bolj ko politika izgublja razsvetljeni značaj
(kot npr. v sedanji dobi populizma), bolj problematična postaja družbena
relevantnost raziskovanja. V takšnih razmerah bi se morale v akademskem
diskurzu krepiti kritične in celo provokativne note, sicer ta diskurz tvega,
da bo povsem reduciran na instrumentalnost, na vladno tehnologijo. To tve-
ganje nikakor ni le abstraktna možnost.
Tu je potrebna kratka opomba o tem, kaj mislim z izrazom razsvetlje-
nost znanosti. Kot sem bežno že omenil, akademskemu diskurzu samemu
po sebi ne bi smeli avtomatično pripisati kritičnosti in kar verjeti, da se brez
vsake pragmatične računice vedno in takoj odloči za spopad z vsako obli-
3 Za Aristotela obstajata dve vrsti človeške dejavnosti: praxis in poiesis. Prva je etično od-
govorno ravnanje, cilj sama po sebi; druga je raznovrstno ustvarjanje, sredstvo za dose-
go cilja.
23
se v »resničnem življenju« lahko srečamo. Instrumentalni um je v takšnih
situacijah nezadosten.
Aristotelovega metaforičnega »krmarja«, torej »u-pravitelja plovila«,
tistega, ki usmerja v pravo smer oziroma deluje prav, po svoje lahko razu-
memo kot nekakšen spoj tega, kar v sodobnem času izražamo z dvema po-
tencialno polarnima izrazoma: raziskovalec in odločevalec. Da bi odločili o
pravi smeri, to je, da bi u-pravljali prav, moramo marsikaj vedeti, znati: od-
ločitev in svoja dejanja moramo nasloniti na znanje, vendar ne le na znanje
kot techne, produktivno veščino, ki prevladuje v naši dobi, ampak tudi na
phronesis, praktično znanje3 oziroma modrost za odločanje in u-pravljanje
bodisi z lastnim življenjem bodisi z življenji drugih ljudi. Glagola upravljati
torej nikakor ne moremo rezervirati le za instrumentalne diskurze, za izvr-
ševanje politične moči, vključno z administracijo, tehnologijami itd. Priso-
ten je tudi pri izvrševanju moči znanja, npr. ob vprašanjih, ki se tičejo razi-
skovalne etike, a nikakor ne samo tu. S tem se odpira nov spekter vprašanj.
O (ne)razsvetljenosti vlad in (ne)razsvetljenosti znanosti
Dva diskurza, o katerih govorimo, sta strukturno različna, do določene
mere nezdružljiva, vendar soodvisna. Situacije, v katerih se lahko znajde-
ta v sporu, so pomešane s situacijami sodelovanja. Njuno razmerje je am-
bivalentno. Dodati je treba naslednje: nujen pogoj, da se ta ambivalentnost
reducira na normalno, »znosno« raven, ki omogoči, da rezultati raziskav
dejansko lahko prispevajo k reševanju družbenih izzivov, je obstoj »razsvet-
ljene« vlade.
Toda to še ni zadosten pogoj; nekaj je odvisno tudi od znanosti same
in njene lastne »razsvetljenosti«. Bolj ko politika izgublja razsvetljeni značaj
(kot npr. v sedanji dobi populizma), bolj problematična postaja družbena
relevantnost raziskovanja. V takšnih razmerah bi se morale v akademskem
diskurzu krepiti kritične in celo provokativne note, sicer ta diskurz tvega,
da bo povsem reduciran na instrumentalnost, na vladno tehnologijo. To tve-
ganje nikakor ni le abstraktna možnost.
Tu je potrebna kratka opomba o tem, kaj mislim z izrazom razsvetlje-
nost znanosti. Kot sem bežno že omenil, akademskemu diskurzu samemu
po sebi ne bi smeli avtomatično pripisati kritičnosti in kar verjeti, da se brez
vsake pragmatične računice vedno in takoj odloči za spopad z vsako obli-
3 Za Aristotela obstajata dve vrsti človeške dejavnosti: praxis in poiesis. Prva je etično od-
govorno ravnanje, cilj sama po sebi; druga je raznovrstno ustvarjanje, sredstvo za dose-
go cilja.
23
