Page 28 - Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju: mednarodni vidiki vzgoje in izobraževanja. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2020. Digitalna knjižnica, Dissertationes 38
P. 28
r aziskovanje v vzgoji in izobr aževanju: mednarodni vidki vzgoje in izobr aževanja
objektivnosti, postanem »the disengaged academic« in to v obeh pomenih,
ki jih ponuja angleščina: bodisi kot »raz-angažiran« bodisi kot »izključen«
akademik. Kako rešiti to protislovje? Ali obstaja tretja možnost?
Govorimo o eni izmed ključnih sodobnih dilem, ki pa vendar ni tako
zelo sodobna, da o njej ne bi bili razpravljali že klasični misleci. Tu je po-
temtakem pravo mesto, da znova posežemo k njim. Platon je antagonizem
med politično močjo in močjo znanja poskušal razrešiti z znamenito meta-
foro o kralju-filozofu:
Če v državah filozofi ne postanejo kralji in če se današnji tako imeno-
vani kralji in oblastniki ne začno pošteno in temeljito ukvarjati s filozofi-
jo, če oboje – politična moč in filozofija – ne postane eno in če ne bo mno-
žica tistih, ki se danes po svoji prirojeni nagnjenosti posvečajo samo enemu
od obojega, s silo izločena, potem, dragi Glavkon, ne vidim konca nesreč
ne za države in ne za ves človeški rod, in tudi naša v mislih zasnovana dr-
žava ne bo mogla biti prej uresničena in ne zagledati luči sveta. To je tudi
vzrok za moje dolgo obotavljanje: videl sem namreč, kako kočljive in za jav-
nost presenetljive bodo moje besede. Težko je namreč uvideti, da ni druge
poti k sreči, ne k sreči posameznika in ne k sreči za skupnost. (Platon, 1995:
Knjiga V, 18)
Če poenostavimo, Platon je dilemo razrešil z združevanjem dveh an-
tagonističnih diskurzov v enega. Žal so bili takšni kralji v zgodovini abso-
lutna izjema, prav tako filozofi, ki bi sedeli na prestolu, kar pa ne zmanjšuje
ugleda Platonove utopije. Vendar: ali je takšno zlivanje diskurzov res pravi
način za rešitev problema? Je sploh možno? Razprava o tem je stoletja sta-
ra in skozi čas so se okoliščine – ki vedno odločilno vplivajo na interpreta-
cije – večkrat in globoko spremenile. Med odzivi na rešitev, ki jo je ponudil
Platon, ima posebno mesto Kantov. Na začetku moderne dobe se mu je zo-
perstavil s povsem drugačnim razmišljanjem:
Tega, da bi kralji filozofirali ali da bi filozofi postali kralji, ne moremo
pričakovati, pa tudi ne želeti: ker posedovanje oblasti nujno kvari svobod-
no sodbo uma. Toda to, da kralji ali kraljevska ljudstva (ki samim sebi vla-
dajo po zakonih enakosti) razredu filozofov ne pustijo, da izgine ali onemi,
temveč mu dovolijo javno govoriti, je obojim za osvetlitev njihovega posla
neizogibno potrebno, in ker je ta razred po svoji naravi nezmožen, da bi se
združil v krdela in klube, mu ni mogoče očitati propagande. (Kant, 2006,
114)
Kantove misli iz daljnega leta 1795 so bile vizionarske. Očitno mu je
bilo jasno, da se v tedaj pravkar rojevajoči se moderni dobi razmerje med
28
objektivnosti, postanem »the disengaged academic« in to v obeh pomenih,
ki jih ponuja angleščina: bodisi kot »raz-angažiran« bodisi kot »izključen«
akademik. Kako rešiti to protislovje? Ali obstaja tretja možnost?
Govorimo o eni izmed ključnih sodobnih dilem, ki pa vendar ni tako
zelo sodobna, da o njej ne bi bili razpravljali že klasični misleci. Tu je po-
temtakem pravo mesto, da znova posežemo k njim. Platon je antagonizem
med politično močjo in močjo znanja poskušal razrešiti z znamenito meta-
foro o kralju-filozofu:
Če v državah filozofi ne postanejo kralji in če se današnji tako imeno-
vani kralji in oblastniki ne začno pošteno in temeljito ukvarjati s filozofi-
jo, če oboje – politična moč in filozofija – ne postane eno in če ne bo mno-
žica tistih, ki se danes po svoji prirojeni nagnjenosti posvečajo samo enemu
od obojega, s silo izločena, potem, dragi Glavkon, ne vidim konca nesreč
ne za države in ne za ves človeški rod, in tudi naša v mislih zasnovana dr-
žava ne bo mogla biti prej uresničena in ne zagledati luči sveta. To je tudi
vzrok za moje dolgo obotavljanje: videl sem namreč, kako kočljive in za jav-
nost presenetljive bodo moje besede. Težko je namreč uvideti, da ni druge
poti k sreči, ne k sreči posameznika in ne k sreči za skupnost. (Platon, 1995:
Knjiga V, 18)
Če poenostavimo, Platon je dilemo razrešil z združevanjem dveh an-
tagonističnih diskurzov v enega. Žal so bili takšni kralji v zgodovini abso-
lutna izjema, prav tako filozofi, ki bi sedeli na prestolu, kar pa ne zmanjšuje
ugleda Platonove utopije. Vendar: ali je takšno zlivanje diskurzov res pravi
način za rešitev problema? Je sploh možno? Razprava o tem je stoletja sta-
ra in skozi čas so se okoliščine – ki vedno odločilno vplivajo na interpreta-
cije – večkrat in globoko spremenile. Med odzivi na rešitev, ki jo je ponudil
Platon, ima posebno mesto Kantov. Na začetku moderne dobe se mu je zo-
perstavil s povsem drugačnim razmišljanjem:
Tega, da bi kralji filozofirali ali da bi filozofi postali kralji, ne moremo
pričakovati, pa tudi ne želeti: ker posedovanje oblasti nujno kvari svobod-
no sodbo uma. Toda to, da kralji ali kraljevska ljudstva (ki samim sebi vla-
dajo po zakonih enakosti) razredu filozofov ne pustijo, da izgine ali onemi,
temveč mu dovolijo javno govoriti, je obojim za osvetlitev njihovega posla
neizogibno potrebno, in ker je ta razred po svoji naravi nezmožen, da bi se
združil v krdela in klube, mu ni mogoče očitati propagande. (Kant, 2006,
114)
Kantove misli iz daljnega leta 1795 so bile vizionarske. Očitno mu je
bilo jasno, da se v tedaj pravkar rojevajoči se moderni dobi razmerje med
28
