Page 19 - Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju: mednarodni vidiki vzgoje in izobraževanja. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2020. Digitalna knjižnica, Dissertationes 38
P. 19
r aziskovanje eduk acije in eduk acijske politike
litvah ali referendumu ipd. Pomembno je torej zavedati se konceptualne
razlike, ki jo slovenimo kot razliko med politikami – ali strategijami, načr-
ti urejanja danega družbenega podsistema – in politiko (Fink-Hafner, Lajh,
2002: 8–11), politično močjo.
V razmerju med raziskovanjem in oblikovanjem politik se vsak pol
srečuje s posebnimi zahtevami in pričakovanji. Ena stran (recimo ji admi-
nistrativna) se, na primer, srečuje z zahtevo, ki lahko prihaja iz krogov po-
litičnih elit, lahko pa tudi iz širše javnosti, da je treba sistem, za katerega
je odgovorna, »upravljati učinkovito«, to je, da npr. »smotrno vlaga denar
davkoplačevalcev«, da so dejavnosti »družbeno relevantne«, da sistem do-
sega »odlične rezultate«, zlasti v mednarodni primerjalni razsežnosti, ipd.
Takšne zahteve in pričakovanja pogojujejo in vzpostavljajo diskurz, ki se
bistveno razlikuje od diskurza druge strani (recimo ji akademska), to je di-
skurza, ki ga – vsaj v idealni perspektivi – terja zahteva po objektivnem,
nepristranskem iskanju resnice, odmaknjenem od parcialnih interesov, kot
se izražajo v politiki in družbi sploh: na primer, da se objektivno in kritič-
no preuči, ali in v čem je nek izobraževalni sistem resnično uspešen ali ne-
uspešen.
Prav razlika med tema dvema diskurzoma – diskurzom »učinkovito-
sti« in »relevantnosti« ter diskurzom »objektivnega iskanja resnice« – je
tisto, zaradi česar pri razmerju med raziskovalci in oblikovalci politik ne
moremo pričakovati ravno »srečnega zakona«, čeprav obstajajo še drugi
razlogi, da je temu tako. Ta potencialni antagonizem in posledična ambi-
valentnost teh dveh diskurzov ni odkritje našega časa. O tem več kasne-
je; najprej želim odpreti neko drugo vprašanje: vprašanje, ki zadeva pojem
upravljanja in z njim povezanega vprašanja reform.
O upravljanju »resničnega življenja«: »tu ni nič ustaljenega«
Šolska reforma – in reforme kateregakoli drugega socialnega podsistema –
ni mogoča kot simulacija v laboratoriju. Sistema ni mogoče »izklopiti« npr.
za eno leto, da bi ga v tem času v miru temeljito obnovili in prenovili, kot
to delamo s šolskimi poslopji v času počitnic. Izpeljati jo je treba v t.i. »res-
ničnem življenju«, ki ga zaznamuje enkratnost z vsakokrat drugačnimi po-
sebnimi okoliščinami. In v »resnično življenje« smo vedno vpleteni osebno.
Da bi temeljiteje doumeli, v čem so problemi »resničnega življenja«,
pa tudi to, da ob njihovem reševanju lahko tvegamo ustvariti nove proble-
me, osebne izkušnje niso dovolj. Potrebujemo »laboratorije«, v katerih se na
podlagi akumuliranih in ustrezno obdelanih podatkov oblikujejo smisel-
19
litvah ali referendumu ipd. Pomembno je torej zavedati se konceptualne
razlike, ki jo slovenimo kot razliko med politikami – ali strategijami, načr-
ti urejanja danega družbenega podsistema – in politiko (Fink-Hafner, Lajh,
2002: 8–11), politično močjo.
V razmerju med raziskovanjem in oblikovanjem politik se vsak pol
srečuje s posebnimi zahtevami in pričakovanji. Ena stran (recimo ji admi-
nistrativna) se, na primer, srečuje z zahtevo, ki lahko prihaja iz krogov po-
litičnih elit, lahko pa tudi iz širše javnosti, da je treba sistem, za katerega
je odgovorna, »upravljati učinkovito«, to je, da npr. »smotrno vlaga denar
davkoplačevalcev«, da so dejavnosti »družbeno relevantne«, da sistem do-
sega »odlične rezultate«, zlasti v mednarodni primerjalni razsežnosti, ipd.
Takšne zahteve in pričakovanja pogojujejo in vzpostavljajo diskurz, ki se
bistveno razlikuje od diskurza druge strani (recimo ji akademska), to je di-
skurza, ki ga – vsaj v idealni perspektivi – terja zahteva po objektivnem,
nepristranskem iskanju resnice, odmaknjenem od parcialnih interesov, kot
se izražajo v politiki in družbi sploh: na primer, da se objektivno in kritič-
no preuči, ali in v čem je nek izobraževalni sistem resnično uspešen ali ne-
uspešen.
Prav razlika med tema dvema diskurzoma – diskurzom »učinkovito-
sti« in »relevantnosti« ter diskurzom »objektivnega iskanja resnice« – je
tisto, zaradi česar pri razmerju med raziskovalci in oblikovalci politik ne
moremo pričakovati ravno »srečnega zakona«, čeprav obstajajo še drugi
razlogi, da je temu tako. Ta potencialni antagonizem in posledična ambi-
valentnost teh dveh diskurzov ni odkritje našega časa. O tem več kasne-
je; najprej želim odpreti neko drugo vprašanje: vprašanje, ki zadeva pojem
upravljanja in z njim povezanega vprašanja reform.
O upravljanju »resničnega življenja«: »tu ni nič ustaljenega«
Šolska reforma – in reforme kateregakoli drugega socialnega podsistema –
ni mogoča kot simulacija v laboratoriju. Sistema ni mogoče »izklopiti« npr.
za eno leto, da bi ga v tem času v miru temeljito obnovili in prenovili, kot
to delamo s šolskimi poslopji v času počitnic. Izpeljati jo je treba v t.i. »res-
ničnem življenju«, ki ga zaznamuje enkratnost z vsakokrat drugačnimi po-
sebnimi okoliščinami. In v »resnično življenje« smo vedno vpleteni osebno.
Da bi temeljiteje doumeli, v čem so problemi »resničnega življenja«,
pa tudi to, da ob njihovem reševanju lahko tvegamo ustvariti nove proble-
me, osebne izkušnje niso dovolj. Potrebujemo »laboratorije«, v katerih se na
podlagi akumuliranih in ustrezno obdelanih podatkov oblikujejo smisel-
19
