Page 18 - Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju: mednarodni vidiki vzgoje in izobraževanja. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2020. Digitalna knjižnica, Dissertationes 38
P. 18
r aziskovanje v vzgoji in izobr aževanju: mednarodni vidki vzgoje in izobr aževanja
vezanost med oblikovanjem politik in raziskavami na danem področju.1
Od sredine prejšnjega stoletja dalje se je uveljavilo prepričanje, da mora-
jo v demokratičnih ureditvah javne politike »temeljiti na dokazih«. In kdo
naj jih zagotovi, če ne raziskovalne ustanove? Na prvi pogled se zdi argu-
ment pričakovan in neproblematičen. Vendar se ta idealna slika hitro zap-
lete. Na eni strani je zahteva, da demokratične reformne politike ne temelji-
jo na nejasnih ali spornih predpostavkah, še manj na golih verovanjih neke
družbene skupine; na drugi strani pa obstoji bojazen pred raziskovanjem,
zaklenjenem v »slonokoščene stolpe«2 in »oddaljenem od resničnega živ-
ljenja«. Skratka, reforme morajo biti »znanstveno« utemeljene, zahtevano
»znanje« pa ne sme biti »akademsko«, »abstraktno« ali »nerelevantno«, kot
je temu popularno reči danes. Normativnost, ki jo izražajo takšna stališča,
je povezana s situacijami, v katerih oblikovanje področnih politik (policy) in
sprejemanje odločitev zadene v jedro strankarske in institucionalne politi-
ke (politics). Nič manj ni povezana s situacijami, ko se raziskovalci dejansko
zaprejo v svoje »stolpe«, da bi zaobšli različne slutene težave, npr. tiste, ki
ogrožajo njihov akademski status, avtonomijo in dostojanstvo.
Oblikovanje politik je hiša iz kart, če ga ne podpirajo ugotovitve ter do-
kazi, do katerih se dokoplje raziskovanje. Toda ob tistih vprašanjih, o ka-
terih se odloča akademsko, na podlagi raziskovalnih teorij in metodolo-
gij, razprave in polemik, očitno obstojijo še vprašanja nekega drugega reda,
vprašanja, o katerih se lahko odloča le politično, npr. v parlamentu, na vo-
1 Skozi različna očala je zgodovino tega razmerja moč opazovati bodisi kot zelo dol-
go bodisi kot precej kratko (Simons, Olsen & Peters, 2009: 1-2): začnemo lahko pri
izobraženih svetovalcih raznih vladarjev preteklosti (ali še širše: npr. Aristotel je bil
vzgojitelj Aleksandra Velikega) ter nadaljevati preko npr. Polizeiwissenschaften 18.
stoletja vse do osamosvojitve družbenih ved proti koncu 19. stoletja. Danes se vzpo-
stavitev tega razmerja sicer najpogosteje navezuje na čas po koncu druge svetovne
vojne – takrat se v ZDA pojavi odmevna trditev, da bi morala biti znanost edina pra-
va skrb vlade (Bush, 1945) –, ko je postopoma pričela nastajati analiza politik (poli-
cy analysis) kot posebna znanstvena disciplina (Lasswell, 1951). Pri tem je smiselno
razlikovati med raziskavami »o« javnih politikah in raziskavah »za« javne politike
(Fink-Hafner, Lajh, 2002: 8). V našem primeru imamo v mislih predvsem slednje.
2 Metafora o akademskih »slonokoščenih stolpih« se v javnosti najraje razume v kon-
tekstu tradicije »temačnega srednjega veka«, vendar je to očitno podoben mit kot
zgodba o srednjeveškem sežiganju čarovnic, široko prakticiranem v novem veku.
Harvardski profesor Henry Rosovsky je raziskoval to metaforo in njeno prvo nave-
zavo na akademskim kontekst pripisuje pisatelju H.G. Wellsu, ki je v delu The New
World Order (1940, str. 133) zapisal: »Želimo ministra za izobraževanje, ki bi lahko ...
naelektril in pomladil stare dons /profesorje/ ali pa jih odložil v slonokoščene stolpe«
(gl. Rosovsky, 2002: 14). Tudi ta mit torej priča o človeškem nagnjenju, ki se temnih
podob sedanjosti reši tako, da jih pripiše preteklosti.
18
vezanost med oblikovanjem politik in raziskavami na danem področju.1
Od sredine prejšnjega stoletja dalje se je uveljavilo prepričanje, da mora-
jo v demokratičnih ureditvah javne politike »temeljiti na dokazih«. In kdo
naj jih zagotovi, če ne raziskovalne ustanove? Na prvi pogled se zdi argu-
ment pričakovan in neproblematičen. Vendar se ta idealna slika hitro zap-
lete. Na eni strani je zahteva, da demokratične reformne politike ne temelji-
jo na nejasnih ali spornih predpostavkah, še manj na golih verovanjih neke
družbene skupine; na drugi strani pa obstoji bojazen pred raziskovanjem,
zaklenjenem v »slonokoščene stolpe«2 in »oddaljenem od resničnega živ-
ljenja«. Skratka, reforme morajo biti »znanstveno« utemeljene, zahtevano
»znanje« pa ne sme biti »akademsko«, »abstraktno« ali »nerelevantno«, kot
je temu popularno reči danes. Normativnost, ki jo izražajo takšna stališča,
je povezana s situacijami, v katerih oblikovanje področnih politik (policy) in
sprejemanje odločitev zadene v jedro strankarske in institucionalne politi-
ke (politics). Nič manj ni povezana s situacijami, ko se raziskovalci dejansko
zaprejo v svoje »stolpe«, da bi zaobšli različne slutene težave, npr. tiste, ki
ogrožajo njihov akademski status, avtonomijo in dostojanstvo.
Oblikovanje politik je hiša iz kart, če ga ne podpirajo ugotovitve ter do-
kazi, do katerih se dokoplje raziskovanje. Toda ob tistih vprašanjih, o ka-
terih se odloča akademsko, na podlagi raziskovalnih teorij in metodolo-
gij, razprave in polemik, očitno obstojijo še vprašanja nekega drugega reda,
vprašanja, o katerih se lahko odloča le politično, npr. v parlamentu, na vo-
1 Skozi različna očala je zgodovino tega razmerja moč opazovati bodisi kot zelo dol-
go bodisi kot precej kratko (Simons, Olsen & Peters, 2009: 1-2): začnemo lahko pri
izobraženih svetovalcih raznih vladarjev preteklosti (ali še širše: npr. Aristotel je bil
vzgojitelj Aleksandra Velikega) ter nadaljevati preko npr. Polizeiwissenschaften 18.
stoletja vse do osamosvojitve družbenih ved proti koncu 19. stoletja. Danes se vzpo-
stavitev tega razmerja sicer najpogosteje navezuje na čas po koncu druge svetovne
vojne – takrat se v ZDA pojavi odmevna trditev, da bi morala biti znanost edina pra-
va skrb vlade (Bush, 1945) –, ko je postopoma pričela nastajati analiza politik (poli-
cy analysis) kot posebna znanstvena disciplina (Lasswell, 1951). Pri tem je smiselno
razlikovati med raziskavami »o« javnih politikah in raziskavah »za« javne politike
(Fink-Hafner, Lajh, 2002: 8). V našem primeru imamo v mislih predvsem slednje.
2 Metafora o akademskih »slonokoščenih stolpih« se v javnosti najraje razume v kon-
tekstu tradicije »temačnega srednjega veka«, vendar je to očitno podoben mit kot
zgodba o srednjeveškem sežiganju čarovnic, široko prakticiranem v novem veku.
Harvardski profesor Henry Rosovsky je raziskoval to metaforo in njeno prvo nave-
zavo na akademskim kontekst pripisuje pisatelju H.G. Wellsu, ki je v delu The New
World Order (1940, str. 133) zapisal: »Želimo ministra za izobraževanje, ki bi lahko ...
naelektril in pomladil stare dons /profesorje/ ali pa jih odložil v slonokoščene stolpe«
(gl. Rosovsky, 2002: 14). Tudi ta mit torej priča o človeškem nagnjenju, ki se temnih
podob sedanjosti reši tako, da jih pripiše preteklosti.
18
