Page 17 - Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju: mednarodni vidiki vzgoje in izobraževanja. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2020. Digitalna knjižnica, Dissertationes 38
P. 17
https://w w w.doi.org/10.32320/978-961-270-324-0.17-32
Raziskovanje edukacije in edukacijske
politike, ali o razmerju ‘kraljev’ in ‘filozofov’
Pavel Zgaga
E O »akademskem« in »administrativnem« diskurzu
dukacijski sistemi so v minulih dveh stoletjih postali vseobsežna struk-
tura, ki vsakogar močno in odločilno zaznamuje, praviloma večkrat v živ-
ljenju. So ena izmed ključnih značilnosti modernih družb, vključno z nji-
hovo postmoderno fazo. V dveh stoletjih so se postopoma, a temeljito
spreminjali ob vključenosti tako »stroke« kot »politike« in tudi najširše jav-
nosti: »šolske reforme« poznamo vsi, sedanje in pretekle generacije. Med
nekdanjimi in sedanjimi reformami pa je kar nekaj opaznih razlik. Ena
med njimi je vse večja intenzivnost reform.
V javnosti je že lep čas sprejeto razumevanje, da t.i. »nenehne spre-
membe v družbi« pač zahtevajo tudi nenehne reforme družbenih podsiste-
mov. In ker je šolstvo nadvse kompleksen podsistem, je treba njegovo refor-
miranje utemeljiti na premišljenih in preverjenih strategijah, edukacijskih
politikah, kar pa seveda ne bi bilo mogoče, če reformatorjem ali odločeval-
cem ne priskočijo na pomoč raziskovalci, ki zagotovijo, da so nove politike
(policy; ne politics) res »utemeljene na dokazih«. Tu se začenja naš problem:
če podrobneje opazujemo razmerje med oblikovanjem politik in zagota-
vljanjem njim potrebne raziskovalne podpore, lahko ugotovimo, da je to
razmerje pogosto krhko in ambivalentno.
Po sodobnem razumevanju je predpogoj za reformo, tj. za učinkovito
modernizacijo kateregakoli podsistema sodobnih družb, medsebojna po-
17
Raziskovanje edukacije in edukacijske
politike, ali o razmerju ‘kraljev’ in ‘filozofov’
Pavel Zgaga
E O »akademskem« in »administrativnem« diskurzu
dukacijski sistemi so v minulih dveh stoletjih postali vseobsežna struk-
tura, ki vsakogar močno in odločilno zaznamuje, praviloma večkrat v živ-
ljenju. So ena izmed ključnih značilnosti modernih družb, vključno z nji-
hovo postmoderno fazo. V dveh stoletjih so se postopoma, a temeljito
spreminjali ob vključenosti tako »stroke« kot »politike« in tudi najširše jav-
nosti: »šolske reforme« poznamo vsi, sedanje in pretekle generacije. Med
nekdanjimi in sedanjimi reformami pa je kar nekaj opaznih razlik. Ena
med njimi je vse večja intenzivnost reform.
V javnosti je že lep čas sprejeto razumevanje, da t.i. »nenehne spre-
membe v družbi« pač zahtevajo tudi nenehne reforme družbenih podsiste-
mov. In ker je šolstvo nadvse kompleksen podsistem, je treba njegovo refor-
miranje utemeljiti na premišljenih in preverjenih strategijah, edukacijskih
politikah, kar pa seveda ne bi bilo mogoče, če reformatorjem ali odločeval-
cem ne priskočijo na pomoč raziskovalci, ki zagotovijo, da so nove politike
(policy; ne politics) res »utemeljene na dokazih«. Tu se začenja naš problem:
če podrobneje opazujemo razmerje med oblikovanjem politik in zagota-
vljanjem njim potrebne raziskovalne podpore, lahko ugotovimo, da je to
razmerje pogosto krhko in ambivalentno.
Po sodobnem razumevanju je predpogoj za reformo, tj. za učinkovito
modernizacijo kateregakoli podsistema sodobnih družb, medsebojna po-
17
