Page 163 - Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju: mednarodni vidiki vzgoje in izobraževanja. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2020. Digitalna knjižnica, Dissertationes 38
P. 163
mentalne r epr ezentacije študentov do nadarjenih in njihovega izobr aževanja
movanje nadarjenosti. Pri tem obstaja nevarnost, da to vodi v posplošeno
prepričanje tipa »Vsak učenec je nadarjen.«. Zato je pomembno, da učitelji
dosežejo natančnejše razumevanje pojma ter znajo razločiti med močnimi
področji, ki jih imajo vsi učenci in nadarjenostjo, ki je opredeljena na osno-
vi kriterijev stroke in običajno pomeni izjemnost na določenem področju
glede na večino vrstnikov (Juriševič, 2012a, 2018).
Iz vsebinske analize asociacij je mogoče opaziti tudi, da se semantič-
ne kategorije, vezane na lastnosti nadarjenega učenca, neposredno povezu-
jejo s področji značilnosti nadarjenih učencev, ki jih prepoznava tudi šir-
ša stroka (Žagar et al., 1999) in sicer: miselno-spoznavno, učno-storilnostno,
motivacijsko in socialno-čustveno področje; upoštevanje omenjenih psi-
hosocialnih lastnosti pri identifikaciji nadarjenosti pomeni namreč več-
jo verjetnost, da je učenec nadarjen. Mentalne reprezentacije študentov v
omenjenih kategorijah sovpadajo tudi z lastnostmi, ki jih med različnimi
značilnostmi in vedenji učencev v razredu, slovenski učitelji najpogosteje
prepoznavajo pri nadarjenih, in sicer samostojnost, zainteresiranost za šol-
sko delo, hitrost pri delu, vedoželjnost, zahtevnost, pozitivna predstava o
sebi, prijaznost, motiviranost, pomoč drugim, uspešnost na akademskem
področju itd. (Matrić in Duh, 2019).
Zanemarljiv delež v strukturi pomena pojma nadarjen učenec pred-
stavljajo netipične značilnosti, ki jih pogosto najdemo pri učno neuspešnih
nadarjenih učencih ali dvojno izjemnih učencih (Žagar et al., 1999). Kot
ugotavljajo različni avtorji (Bianco in Leech, 2010; Neihart, 2018) je treba
(prihodnje) učitelje senzibilizirati tudi za potrebe dvojno izjemnih učen-
cev, kar predstavlja še poseben pedagoškopsihološki izziv na obravnava-
nem področju izobraževanja nadarjenih.
Skladno z empiričnimi ugotovitvami drugih raziskav (Martin et al.,
2010; Neihart, 2002) so tudi izsledki te raziskave pokazali, da mentalne
reprezentacije študentov nasprotujejo hipotezi disharmoničnega razvoja
nadarjenih, ki predpostavlja izjemne sposobnosti in dosežke na šolskem
oz. akademskem področju ter primanjkljaje in težave na psihosocialnem
in emocionalnem področju (Baudson, 2016; Becker, 1978, v Matheis et
al., 2019). To pomeni, da anketirani študenti nadarjene učence razumejo
kot nadpovprečne oz. izjemne v primerjavi z večino vrstnikov na različ-
nih področjih njihovega delovanja, ne le šolskem področju, kar bi bilo lah-
ko prav tako odraz površinskega razumevanja pojma »nadarjen učenec«,
saj poudarja drugi skrajni pol na kontinuumu harmoničnosti, ali pa de-
jansko poznavanje sodobnih raziskovalnih izsledkov, ki kažejo, da nadar-
163
movanje nadarjenosti. Pri tem obstaja nevarnost, da to vodi v posplošeno
prepričanje tipa »Vsak učenec je nadarjen.«. Zato je pomembno, da učitelji
dosežejo natančnejše razumevanje pojma ter znajo razločiti med močnimi
področji, ki jih imajo vsi učenci in nadarjenostjo, ki je opredeljena na osno-
vi kriterijev stroke in običajno pomeni izjemnost na določenem področju
glede na večino vrstnikov (Juriševič, 2012a, 2018).
Iz vsebinske analize asociacij je mogoče opaziti tudi, da se semantič-
ne kategorije, vezane na lastnosti nadarjenega učenca, neposredno povezu-
jejo s področji značilnosti nadarjenih učencev, ki jih prepoznava tudi šir-
ša stroka (Žagar et al., 1999) in sicer: miselno-spoznavno, učno-storilnostno,
motivacijsko in socialno-čustveno področje; upoštevanje omenjenih psi-
hosocialnih lastnosti pri identifikaciji nadarjenosti pomeni namreč več-
jo verjetnost, da je učenec nadarjen. Mentalne reprezentacije študentov v
omenjenih kategorijah sovpadajo tudi z lastnostmi, ki jih med različnimi
značilnostmi in vedenji učencev v razredu, slovenski učitelji najpogosteje
prepoznavajo pri nadarjenih, in sicer samostojnost, zainteresiranost za šol-
sko delo, hitrost pri delu, vedoželjnost, zahtevnost, pozitivna predstava o
sebi, prijaznost, motiviranost, pomoč drugim, uspešnost na akademskem
področju itd. (Matrić in Duh, 2019).
Zanemarljiv delež v strukturi pomena pojma nadarjen učenec pred-
stavljajo netipične značilnosti, ki jih pogosto najdemo pri učno neuspešnih
nadarjenih učencih ali dvojno izjemnih učencih (Žagar et al., 1999). Kot
ugotavljajo različni avtorji (Bianco in Leech, 2010; Neihart, 2018) je treba
(prihodnje) učitelje senzibilizirati tudi za potrebe dvojno izjemnih učen-
cev, kar predstavlja še poseben pedagoškopsihološki izziv na obravnava-
nem področju izobraževanja nadarjenih.
Skladno z empiričnimi ugotovitvami drugih raziskav (Martin et al.,
2010; Neihart, 2002) so tudi izsledki te raziskave pokazali, da mentalne
reprezentacije študentov nasprotujejo hipotezi disharmoničnega razvoja
nadarjenih, ki predpostavlja izjemne sposobnosti in dosežke na šolskem
oz. akademskem področju ter primanjkljaje in težave na psihosocialnem
in emocionalnem področju (Baudson, 2016; Becker, 1978, v Matheis et
al., 2019). To pomeni, da anketirani študenti nadarjene učence razumejo
kot nadpovprečne oz. izjemne v primerjavi z večino vrstnikov na različ-
nih področjih njihovega delovanja, ne le šolskem področju, kar bi bilo lah-
ko prav tako odraz površinskega razumevanja pojma »nadarjen učenec«,
saj poudarja drugi skrajni pol na kontinuumu harmoničnosti, ali pa de-
jansko poznavanje sodobnih raziskovalnih izsledkov, ki kažejo, da nadar-
163
